Pistaljica Azra Širovnik bo za revijo Story vsak četrtek komentirala najbolj romantičen resničnostni šov. Objavljamo njeno prvo razmišljanje.
Ko so me, nekega sončnega dne, ko sem se sprehajala po vaški potki vprašali , če bi komentirala za revijo » Story«, oddajo »Ljubezen na seniku«, sem se zmedla-kako naj jaz, čedalje bolj resna, komentiram resničnostni šov?
Pojasnitev je bila, da gre za oddajo, v kateri samski kmetje iščejo ženo.
Zmenili smo se, da vseeno premislim.
Na poti domov se mi je začel vrtinčiti naslov oddaje: Ljubezen? Na seniku?
V spomin mi prikliče scene iz kultnega Filma E. Kusturice » Sječaš li se Doli Bel«.
Boleč film. S ljubezenskimi scenami na seniku vred. Toda, čustvena povezanost, vdana ljubezen med glavnima junakoma je ostala nepozabna.
In seno-ko sem bila v zgodnjih letih pubertete, so se takrat, lepe in bogate dame odišavljale s parfumom »pokošeno seno«.
Kot otrok sem preživljala zgodnje otroštvo na primestni kmetiji stare mame. Kupi pokošenega sena, zloženi v velikanske storže, čudovito lepe na pogled, so spodaj, v sami osnovi bili leglo nevarnih kač, pred katerimi so nas svarili starši in sorodniki-ne smete se igrati na storžih sena.
Nenadoma me preplavi znani, toda že pozabljeni vonj po senu, ki je bilo vabljivo, dišeče in nevarno istočasno. Prepovedano.
Prvih poljubov ali skritih objemov na seniku, nisem doživela.
Toda, vonj po seniku, ljubezen do sena in kmetije, vonj parfuma , so naenkrat oživeli. Me snubijo in prepričujejo.
Ljubezen na seniku oživi v najbolj romantični barvi-barvi pričakovanja obljube za strastno, vdano, polno spoštovanja ljubezen. Čeprav gre za realno plat življenja: pridni, delavni, pošteni kmetje, pametni in močni moški, ki so v stiku z naravo in njenimi muhastimi zakoni, iščejo sopotnico skozi vojno in mir s to naravo, sopotnico, ki jo zaradi obilice dela in oddaljenosti kmetij niso še uspeli srečati.
Zasanjam se v romantiko ljubezni, ki išče realizacijo v srečanju dveh, ki naj ustvarjata oazo za
svoja srca znotraj osrčja kmetije, ki bi ji s tem, vsaj za še eno generacijo, podaljšala življenje.
Ohranjati življenje kmetijam, je sila smiselno, ker so rezervati v katerih se napajajo duše i telesa tudi mestnega človeka, ki mu jih novi čas kapitalistične eksploatacije čedalje bolj krade.
Odločim se, da bom sprejela ponudbo.
Spoznam kmetije, njihovo lepoto, bogastvo narave, prevzeta sem.
Zdaj so na vrsti kmetje, lastniki kmetij, da jih spoznam.
Pred tem se mi izoblikuje vizija kmeta, s katerim bi ženska bila pripravljena deliti življenje na kmetiji.
Predno jih spoznam , se mi pričara lik-velik, močan, svetlega sija v očeh, resnega in nasmejanega, do ženske spoštljivega, zvestega človeka, čutnega in ljubečega, zrelega ljubimca. Življenjsko globokega in širokega.
Zalotim se-saj to je , vendar, lik Tolstojevega Ljevina!
Še vedno čutim njegovo duševno stanje sreče, ko kosi travo. Njegovo ljubezen do zemlje , njenega vonja, vdano in spoštljivo ljubezen kakšno čuti tudi do dvoje žene Kiti in njunih otrok.
Predramim se iz sanj v realne slike na TV3, ki predvaja oddajo »Ljubezen na seniku«:
Na posestvu Pule, pet kmetov, ki jih je, izmed desetih, ostalo v igri, ker je dobilo največ pisem kandidatk pričakuje svoje favoritke: Puščavnik Florjan Žbogar, 47 let, živinorejec Kanalski Lom, ki bi si rad ustvaril dom in družino s skromnim dekletom; Luka Skuber, 33let, konjerejec s turistično kmetijo na Zgornjem Jezerskem; Marko Tekavec, 39let drvar in lastnik žage, iz Velikih Lašč, ločen, ima hčerko in sanja o ljubezni; Jure Studen 29 let, živinorejec iz Tenetišt, ter Damjan Smolak, 40 let, lastnik turistične kmetije v Šentanel-Prevalj.
Ljubka vila, prinašalka sreče in izpolnitve sanj, Saška Lendero, vse kmetje sprejme enako-objem, poljub, podobna vprašanja, nevtralna intonacija glasu. Potem pa jih napoti v sobo v kateri naj bi počakali nežnejši spol.
Končno, iz moderne kočije, izstopijo potencijalne druge polovice, osi okrog katerih naj bi se vrtelo življenje na kmetiji in sam kmet.
Te ženske! Vse te ženske, ki jih kamera detajlno prikaže, po zunanjosti tako različne, so svet zase- tako realne, tako življenjske, vsaka z izpisano zgodovino lastnega življenja, ki jim odseva iz oči. Zaboli me vsaka izmed njih. Zaboli me, predvsem to, da so sprejele priti prostovoljno v čredo, iz katere naj bi bile izbrane v neko boljše in lepše življenje, kot so ga imele.
Spomnim se Jehonale, pozneje preimenovane v Orhidejo, ki je postala zadnja kitajska cesarica.
Bila je zaročena z moškim, ki ga je ljubila, tik pred poroko pa je dobila vabilo z dvora-izbirali so konkubine in ženo za cesarja. To naj bi bilo veliko priznanje ženski. Morala je iti.
Odločila se je zmagati-prvo biti izbrana med konkubine, potem pa postati cesarica.
Ko so, na dan izbire stotinam deklet razložili pravila in posebej strogo zaukazali spoštovati pravilo, da se cesarja ne gleda v oči, temveč v noge, Jehonala je, pred celim dvorom tvegala in dvignila glavo,drzno prelomila strogo in sveto pravilo, ter pogledala cesarju direktno v oči. Izbral jo je.
Ne, ni bila najlepša med izbranimi. Njena pot v cesarjevo posteljo in potem na kitajski prestol
je bila tlakovana z njeno koncentracijo: prvo je določila cilj, potem pa si utrla pot do cilja.
Kot cesarskem dvoru je dobila ime Orhideja.
Glede na to, da so naši kmetje izmed petih deklet, povabili tri na kmetijo, vemo, kdo so Orhideje.
Toda, katera izmed njih bo bodoča cesarica kmetije ?
