Poln energije je zmeraj za kakšno zabavo. Še posebej pa se rad nastavi fotografskim objektivom.

Iz dečka na ulici, rojenega v revni družini, je Marcus von Anhalt po posinovljenju princa Friderika postal ustrezen prestolonaslednik.

Čeprav so ga nekoč podcenjevali, se zdaj giblje v svetovni eliti samega vrha zvezdniške estrade. Da pa le ni bilo vse tako rožnato, je spregovoril v ekskluzivnem intervjuju za revijo Story, kjer nas je v goste sprejel v svoji graščini na vrhu Bel Aira.

Markus med postankom v Združenih državah živi v hiši svojih staršev, kjer ima stanovanje, veliko slabih tisoč kvadratnih metrov. Pod njim živi njegova mama Zsa Zsa Gabor, ki je svoja leta veljala za najlepšo hollywoodsko igralko. Nekoč je bila poročena z dedkom Paris Hilton, stara leta pa zdaj preživlja s princem Friderikom von Anhaltom, s katerim je poročena že dobrih 25 let. “Zsa Zsa je bila hčerka bogate draguljarice, ki je imela tri hčerke.

S petnajstimi leti je bila prodana v Turčijo, kjer se je poročila z Burhanom Asafom Belgeom, milijarderjem, ki se mu je klanjala vsa država. Zelo mlada je občutila že prvo slavo in prestiž. Med drugo svetovno voj­no je pobegnila v Ameriko in spoznala Conrada Hiltona ter se posvetila hollywoodskemu življenju. Čeprav ni bila tako nadarjena kot njena sestra Eva, se je Zsa Zsa prebila v sam vrh in se na koncu poročila z mojim očetom,” nam zaupa Marcus.

Kljub vsemu je Marcus ostal fant z ulice. Čeprav živi v blišču, pozna tudi slabe strani navidezne slave. “Svoje bodoče starše sem poznal iz časopisov in pripovedovanj, sedaj pa imam to možnost, da živim v hiši, ki je nekoč pripadala samemu Elvisu Presleyju. To hišo je namreč moja mama kupila prav od njega.” Marcus ima svoje domovanje tudi v Nemčiji, ampak raje živi v Los Angelesu.

“Zanimivo je predvsem to, da je tukaj bistveno manj nevoščljivosti kot v Evropi.” Ker je uspešen, se prav zato v Los Angelesu počuti veliko bolje, saj v Ameriki vsi živijo svoje sanje in se ne obremenjujejo s tem, kar imajo drugi. V rodno Nemčijo se vrača izključno zaradi dela.

“V Ameriko prihajam uživat. Čeprav imam dovolj denarja, je ta virus, ki me sili v delo, še vedno v meni. Preprosto se ne morem predati samemu toku, ampak stremim po uspehu. To mi daje večje zadovoljstvo. Vem, da če sem uspešen, se to vidi tudi na zunaj, in pohvala, da delam dobro, je neprecenljiva.” Svoj denar Marcus nenehno obrača in na račun mu dnevno pritekajo velike količine. “Prav zato denar nalagam v nove projekte, kajti mora krožiti. V Ameriki se lahko umaknem od tega stresa in se sproščam ter uživam s prijatelji.”

Marcus ima v Frankfurtu tudi dva poslovna partnerja, s katerima se posvetuje o novih načrtih. Tako so pred kratkim odprli novo veliko VIP-diskoteko. Odlično pa mu delujejo tudi spletne strani, s katerimi je ustvaril milijone. “Moja internetna podjetja mi mesečno prinašajo 17 milijonov evrov. Načeloma se mi z drugimi stvarmi ne bi bilo treba ukvarjati. Sprva nad diskoteko nisem bil navdušen, saj sta ta prijatelja v pravem pomenu družinska človeka in nimata pojma o nočnem življenju. Projekt mi je počasi postal zanimiv in trenutno je to najboljša zadeva v Nemčiji.” Inventar v diskoteki ga je stal več kot pol milijona evrov, a kaj je to za mogotca, ki dnevno obrača takšne vsote.

Kot otrok Marcus ni imel pretiranih neuresničljivih sanj. Vse, kar si je želel, je bilo to, da bi imel več kot drugi. “Pri 15 letih sem si želel imeti najboljšo mofo (moped, o. p.), ki je ni imel noben od otrok z naše ulice. Trdo sem poprijel za delo. Raznašal sem časopise, bil natakar, delal za Rdeči križ. Naenkrat sem opravljal kar sedem različnih po­klicev.” Izšolan mesar je tako kot 16-letni deček privarčeval že nekaj denarja. “Rad sem pokazal to, kar sem si s svojimi rokami prislužil. Vzporedno s tem pa sem bil občudovan tudi pri ženskah.”

Čez dve leti je odprl svoj prvi dobičkonosni posel in lokal, ki mu je odprl vsa vrata. “Človek v življenju mora imeti cilje. Če si nekaj želiš in hočeš, to tudi dobiš. Biti moraš vsaj malo talentiran, iznaj­dljiv, pameten in delaven, da lahko dosegaš zavidljive uspehe. V današnji krizi so te točke lahko še posebej obrestujejo takšnemu človeku, ki ima ideje in je zagnan. Temu bo zagotovo uspelo, kajti kjer je volja, je tudi pot.” Marcus vsak dan dobiva nekaj tisoč elektronskih pisem ljudi, ki ga občudujejo.

“Pišejo mi tudi ljudje, ki bi si radi sposodili denar, in takšni, ki me sovražijo. Danes sem sin normalnega človeka. Res je, da nisem imel ničesar. Izučil sem se za mesarja, potem sem bil kuhar, natakar in nato odprl podjetje z gradbeništvom. Ker sem želel biti boljši, kot mi je to ponujalo moje okolje, me je gnalo naprej.”

Marcus je na svoji poti doživel veliko podtikanj, kar je normalno, če se giblješ v poslu z veliko denarja. “Danes me to še bolj prevzame, kajti če se najde kdo, ki mi nastavi na pot prepreke, to pomeni, da se me boji. To me še bolj motivira, kajti zavedam se, da bi takšno pot, kjer ni kamenja, lahko prehodil vsak. Jaz pa zmorem prav to kamnito pot, saj sem borec.” Marcusov prvotni cilj je bil gospodarski uspeh.

“Posledica tega je, da sem brez družine. Imel sem ženo, ki je bila noseča, a je otroka izgubila. Danes me to boli. Drugače obožujem otroke in oni mene. Zdaj sem star komaj 40 let in zagotovo imam še veliko časa, da jih bom imel. Ampak tudi za to moraš najti primerno žensko. Kar pa danes ni tako lahko.” Če bi živel v drugačni veri, bi Marcus imel več žena in z vsako več otrok. “Drugače pa bi otroke tudi posvojil. Vem, da jih je na svetu veliko, ki si želijo starše. In jaz bom zagotovo ob pravem času dober oče.”

Občuduje Slovenijo

Princ Marcus je Slovenijo spoznal lani, ko je obiskal Jurija za njegov rojstni dan. Takrat mu je ta razkazal Slovenijo. “Nisem vedel, da ima tako majhna dežela toliko raznovrstnih podnebij. Od ravnine Prekmurja do gorovja in primorja. V slabih treh urah lahko vidiš in prepotuješ vso deželo. Toliko se včasih sam vozim od enega konca Los Angelesa do drugega.”

Prav tako pa je Marcus občudoval vrhunsko slovensko kulinariko. “Naročil sem, da mi v Ameriko pripeljejo vino santomas in čokolado strast z bučnimi semeni.”

Mihaela Margan

10. julij 2009 Iz revije › Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri