Zofija Mazej Kukovič o življenju zunaj Slovenije

Že nekaj časa ste v Bruslju. Ste se navadili na tamkajšnji delovnik?

Bruselj je mesto, kjer se srečuje vsa Evropa, in to mu daje poseben čar. Zame je predvsem mesto aktivnega političnega življenja. Zaradi dinamike dogajanja in 24 jezikov, v katerih komuniciramo, bi lahko rekli, da je evropski parlament kot eno veliko skupno evropsko mesto. V njem je moj urnik navadno poln do večernih ur. Takrat sem vesela, da grem lahko domov, pojem kos domačega kruha in spijem skodelico čaja. Ni veliko časa za kulturne prireditve, oglede, večerje s prijatelji. Vse to me čaka na sočni strani Alp ob koncih tednov.

Številni se pritožujejo, da v Bruslju ni sonca. Kako na vas vpliva  tamkajšnje vreme?

Po eni strani sem tega vesela. Naše delo poteka v zaprtih prostorih, zato se je veliko lažje koncentrirati, kot če veš, da te sonce ne kliče v naravo, na zrak. V Sloveniji pa me kar vleče v naravo, ko je sonce. Komaj čakam, da bom lahko naredila kakšen korak ven. Tukaj s tem nimam težav. Zjutraj grem zelo rada peš v službo, da se vsaj malo razgibam. Dež je pogosto moj spremljevalec in sem se ga navadila.

Živite samsko življenje, stran od družine. Kako je s tem, ste se že navadili?

Treba je biti kar strog sam do sebe. Navadiš se biti sam za vse, tudi če se ti kaj zgodi. Seveda imaš veliko ljudi okrog sebe v parlamentu, službeno gledano, pa vendar v svojem stanovanju živiš sam. Prideš pozno zvečer, odideš zgodaj zjutraj, stanovanje je samo za spanje. Navsezadnje pa Bruselj ni tako daleč in se pogosto vračam v domovino. Seveda pa so tu še knjige. In glasba, ki jo zelo rada poslušam. Domovanje si polepšam s tem, da imam na mizi vezen prt pokojne mame, kar me navdaja s toplino. Ob nedeljah pa si doma spečemo kruh v krušni peči in ga vedno prinesem s sabo. To je moj stik z domovino in hkrati mi daje občutek domačnosti.

So stiki z družino zaradi tega intenzivnejši?

Tovrstno življenje zahteva nenehno usklajevanje, tudi z domačimi. Najlepše je, ko smo nekaj časa vsi skupaj. Vsak živi svoje življenje in ima svoj ritem, zato nam to redko uspe. Takrat, ko smo skupaj, se imamo super in je vedno težko iti od doma.

Ste mati dveh hčera, kateri je najpogostejši nasvet, ki jima ga daste?

Precej stalen nasvet je, da je treba veliko in vedno vlagati v svoje znanje. Vedno se je treba uči in biti vztrajen. Prav tako sem ju vedno vzgajala tako, da znata delati z rokami. Opravila, kot so okopavanje vrta, košnja in sekanje drv, so bila večkrat jabolko spora, danes pa to obe radi počneta. To je pomemben del te poti. V življenju so vedno vzponi in padci. Navadno je padcev veliko več kot vzponov, zato jih je treba znati preživeti. Po drugi strani pa vedno vesta, da je družina tista, h kateri se lahko kadarkoli zatečeta. Dobro je vedeti, da nisi sam v svetu, ko ti nekaj ne gre. Vendar vsak nosi svoj križ. In ni se dobro smiliti samemu sebi, ne preveč.

Če ostanem pri mladini. Večkrat slišimo za vašo pobudo Požen' Evropo. Na koga in kaj se nanaša projekt?

V Evropi je pet milijonov mladih brez služb, v Sloveniji več kot 20 tisoč, veliko od teh visoko izobraženih. Kaj je hujše, kot če je mlad človek brez dela in upanja? Brez možnosti ustvariti si prihodnost in družino. Brez možnosti iskati si stanovanje. In ne nazadnje se ne počuti potrebnega. Najhujše je, da se človek ne počuti vključenega, da ne ve, zakaj je študiral, zakaj se je trudil. Prepričana sem, da je treba dati mladim več spodbude, predvsem tako, da mladi delujejo z mladimi. Zato si želim z iniciativo Požen' Evropo spodbuditi več podjetniškega duha, samoiniciative, inovativnosti in poguma. Prek različnih dogodkov, raziskav in natečajev, ki tečejo po vsej Sloveniji, si prizadevam povezati mlade s svojim delom v evropskem parlamentu.

Številni sicer vedo, kaj bi lahko počeli, vendar jim za to manjka poguma. Veliko sem jih slišala reči: kako je to fino, ampak to ni zame! Žal v izobraževalnem procesu mladih še vedno obstajajo ženski in moški poklici. To je narobe. Res je morda nekaj bolj za ene kot za druge, ampak večina je za vse. Že poklici informacijske tehnologije in tehničnih znanj so primerni tudi za dekleta, in to jim je treba povedati in pokazati.

Vaš drugi projekt je prav tako zelo zanimiv: Hrana za zdravje in delovna mesta. Kar nekaj šol in vrtcev sodeluje, kajne?

Ustvarjanje novih delovnih mest za mlade je prioriteta v evropski politiki. In v zadnjem obdobju je veliko poudarka tudi na pridelovanju zdrave hrane in zdravem življenju. Dejstvo je, da imamo v Sloveniji več kot 20 tisoč hektarjev neobdelanih površin, skoraj 130 tisoč brezposelnih, uvozimo pa za milijardo evrov hrane na leto. To so neizkoriščene priložnosti in zato smo zagnali projekt Hrana za zdravje in delovna mesta! Na vseslovenski natečaj se je prijavilo 150 natečajnikov, med njimi 30 šol in vrtcev. Namen je predvsem ustvariti zanimanje med mladimi, ki bi lahko prepoznali priložnost v zemlji. Namen natečaja je tudi povezati znanje in izkušnje starejše generacije s tehnološkimi znanji in z globalnim pogledom mladih. Motika in računalnik imata dejansko veliko več skupnega, kot si morda mislimo.

Dejstvo je, da smo v preteklosti na mlade prenašali premalo vrednot spoštovanja zemlje. Nismo jih ozaveščali, da je treba imeti zemljo rad, ker nam daje hrano. Naš odnos do zemlje je naš odnos do zdravja in dobrega počutja. Vsekakor pa smo pozabili, da je to tudi velika priložnost za zaposlitev ali samozaposlitev na različnih področjih, ki so povezana s tem. Včasih ciljev ni mogoče doseči po klasični poti. Treba je začeti razmišljati o izkoriščanju novih tehnologij, kot je geotermalna energija, in upoštevati možnosti, ki jih ponuja internet. V Sloveniji smo raziskali možnosti za štiri kulture: stročnice, jagodičevje, ajdo in česen. Sodelovali so znanstveniki, ki so ugotovili, kje je primerno te kulture gojiti, in to je pomembno povezati v Sloveniji jutri in narediti še veliko več.

Ste zagovornica zdravega življenja. So večerje v Bruslju res tako pozne?

Večerij pravzaprav sploh ni. (smeh)

Za vas ali na splošno?

Če imamo sestanek, so delovne večerje pozne, tudi po 21. uri. Uživanje hrane tako pozno za organizem ni dobro. Posledica je slab spanec. Pa tudi tukaj v parlamentu hrana ni tako dobra kot doma, v Sloveniji. Vsi vemo, da kar je zdravo, ni tako dobro, na primer ocvirki iz Slovenije in vse, kar sodi zraven. (smeh)

Kako je z rekreacijo v tako velikem mestu? Je pri tako natrpanem urniku sploh mogoča?

Več časa za rekreacijo imam v Sloveniji. Doma je tudi več priložnosti za različne športe (kolo, planinarjenje, plavanje ...) in sprehode z našo dalmatinko Didi. Edina rekreacija, ki jo imam tukaj in se je strogo držim, je, da grem vsak dan peš v službo in nazaj. To je ura hoje na dan, kar je za organizem primerno.

Kako pa je z modo v Bruslju. Slišala sem, da je tam veliko lepo oblečenih ljudi.

V pisarni v parlamentu imam še vedno jakno, ki so mi jo v Muri zašili leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU. Kakovost tega oblačila je tako dobra, da je tukaj v trgovinah ne najdeš. Oblačenje za v parlament je odvisno predvsem od kulture naroda. Pripadniki novih članic EU se oblačijo bolj pisano in v svetle barve. Tisti iz držav, ki so že dalj časa v EU, pa prisegajo na umirjene in elegantne barve. Najbolj opazni so Francozinje in Francozi ter Italijanke in Italijani, ti so najbolj 'šminkerski'. Predvsem pa smo vsi, zlasti zaradi vremena, zelo praktični pri oblačilih in obutvi. Pomembno je, da te ne zebe in da ne prepušča dežja.

Kako pa je s čevlji, vedno nosite visoke pete?

Visoke pete me vedno čakajo v pisarni, kar nekaj parov. (smeh) Tam si jih tudi vedno obujem in izberem barvo, ki najbolje pristaja moji obleki. Sicer pa na ulici redko vidiš žensko v visokih petah. Kot sem že omenila, so ljudje tukaj praktični, in ko delaš ves dan, je veliko bolj pomembno, da ti je udobno, kot da si lep. Smo si pa ženske že iz zgodovine same krive, da nosimo pete, čeprav je ta lepotni kult izjemno nezdrav za kosti in držo telesa ter vpliva negativno na zdravje.

Če bi strnili v en stavek, kaj vam pomeni Bruselj, kaj občutite ob tej besedi?

Sem ponosna na Slovenijo in energijo, da lahko z mlado, inovativno ekipo pripeljemo del Bruslja tudi domov.

MIMA

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ