Za fante skupine Kingston bo letošnje leto v posebnem znamenju 20. obletnice. Klemen, Zvone, Dare, Reno in Dejan so nam zaupali, kako so preživeli skupna desetletja in kaj jih čaka v prihodnje.
Po uspešnem sodelovanju z glasbenikom Perom Lovšinom, ko ste izdali pesem Dekleta, ste znova v akciji. Kakšno zaobljubo ste si dali za leto 2014?
Posebnih zaobljub ne dajemo, poskušamo le čim bolj slediti svojemu toku in pustiti, kaj prinese čas - po načelu 'Go with the flow' (Iti s tokom, op. a.). Vsekakor pa se trudimo, da bi delali čim bolje in ob tem uživali, kolikor se da.
Z zadnjega potovanja na Zakintos ste v Slovenijo prinesli pravo 'galamo'. Nam zaupate kaj več?
Na absolventu smo bili lani že enajstič, in kakorkoli vzameš, še vedno uživamo. Sploh lani je bilo izredno pestro. Vse je potekalo z bliskovito naglico in niti ne vemo, od kod se je kar naenkrat pojavila ideja za 'Galamo'. Na 'beach partyu' te glasba, ki jo vrtijo didžeji, kar ponese in že dlje časa smo si želeli narediti nekaj v dance stilu. Očitno je takrat nastopil pravi trenutek za to. No, potem se ti v glavi odvrti še kakšen grški motiv, odigran na njihov tradicionalni instrument buzuki. Geslo našega prijatelja Rikija je: 'Mi delamo galamo,' in ko vse združiš, nastane prava galama. (smeh)
V zadnjem spotu so z vami nastopili tudi znani igralci. Med njimi Lara Jankovič, Matjaž Javšnik, Gojmir Lešnjak Gojc ... Kako ste se našli oz. kako je prišlo do sodelovanja?
Izvirni scenarij režiserja Nika Kara se je precej razlikoval od končne izvedbe. V njem je bilo dosti več igre in menjave lokacij. Skratka, hoteli smo poenostaviti zadevo, zato smo obdržali samo del, kjer se zabava dogaja pri nekomu doma. Tako je takoj padla tudi ideja o zoprnem sosedu, o starših, ki odidejo v gledališče, doma pa je v tem času pravi žur. Bolj idealnega soseda, kot je Matjaž Javšnik, si nismo znali predstavljati. Gojca in Laro Jankovič pa smo jih nekako takoj videli kot resna starša. No, bilo je kar nekaj usklajevanj glede terminov, ker smo vsi precej zasedeni, ampak smo izpeljali. Zanimiva je bila tudi lokacija snemanja. Imeli smo srečo, da nam je stanovanje za potrebe snemanja odstopil naš prijatelj Marko Žigon, ki je vsej ekipi postregel s slastnimi žlikrofi. Moramo reči, da je bilo to najbolj zabavno snemanje videospota, kar smo jih imeli do zdaj.
Letošnje leto bo za vas še posebej pomembno, saj boste obeležili 20. obletnico delovanja. Kaj vam osebno to pomeni?
Ko smo leta 1994 začenjali kot skupina Kingston, si niti v sanjah nismo mislili, da bo naša kariera tako dolga in tudi tako uspešna. V tem času se je zvrstilo ogromno izvajalcev, ki so prišli in odšli, mi še vztrajamo v svojem filmu. (smeh) Ljudje nas odlično sprejemajo in lahko rečemo, da smo si ustvarili neki prepoznaven brand, za katerega veš, da te ne bo razočaral. Veliko naših skladb je skoraj ponarodelih, na kar smo seveda zelo ponosni. Še vedno nas žene entuziazem, a ne izdajamo več po dve, tri skladbe na leto, ampak se osredotočimo na eno. No, letos smo po dolgem času prekršili to serijo in smo poleg že prej omenjenih Deklet izdali še Mi delamo galamo.
Kaj so bile ključne prelomnice v vseh teh letih delovanja Kingstonov?
Prva velika prelomnica je bila vsekakor zmaga na festivalu Melodije morja in sonca leta 1998 s skladbo Cela ulica nori. Takrat smo postali prepoznavni in začeli nastopati po vsej Sloveniji. Prodajale so se ogromne količine kaset in cedejev, imeli smo tudi tri nastope na dan. K sreči nam slava ni stopila v glavo in nismo zaspali na lovorikah, temveč smo neutrudno delali naprej, poskušali nekako biti vedno v koraku s časom. Naslednja prelomnica sta bila skladba in album Republika Banana. Prav ta skladba je bila prva absolventska himna, s katero smo odprli serijo vsakoletnih gostovanj na Kreti in pozneje še na Zakintosu. Tretja prelomnica pa mogoče naš koncert ob 15. obletnici v ljubljanskih Križankah. Na mega koncertu, ki je bil presek naše kariere, se je zvrstilo več kot 30 nastopajočih in celoten koncert je snemala TV Slovenija, izdali pa smo tudi dvojni live cede 'Kingston v živo'.
Bo v znamenju 20. obletnice velika žurka?
Po vsej verjetnosti ne, mogoče pa nam kaj še šine v glavo do poletja. Vsekakor pa tako organizacijsko obširnega koncerta, kot so bile Križanke, vsekakor ne. Lahko bi pripravili kaj v rojstni Idriji - bi se nekako spodobilo. To bi bil velik finančni zalogaj, ki ga sami ne bi zmogli pokriti in brez sponzorjev ne bi šlo, te pa v Idriji bolj težko dobiš.
Malo je takšnih skupin, sploh pri nas, ki bi si ostale zveste toliko let. Kakšen je bil oz. je vaš recept?
Predvsem stalno, vztrajno delo, ljubezen do glasbe pa seveda to, da nam je vedno uspelo narediti skladbe, ki so se zasidrale v ušesa poslušalcev. Imeli smo tudi srečo, da smo kot bend začenjali v času, ko si se lahko pojavljal v različnih TV-oddajah na nacionalki, na Pop TV itd. Zdaj tega žal ni več, kar je seveda slabo za prihajajoče glasbenike in za slovensko glasbo na splošno.
Kako pa vas spremljajo oboževalci?
Imamo zelo raznovrstno publiko. Od otrok, čeprav nikoli nismo delali nekaj načrtno za njih, pa do študentarije, pa seveda tudi tisti že bolj v zrelih letih se najdejo in v tem vidimo en velik plus za nas. Glasbeno nismo ozko usmerjeni, lahko nastopamo povsod, naj bo to mega koncert pred 10 tisoč ljudmi ali pa odprtje nakupovalnega centra ... No, tega je zadnje čase bolj malo. (smeh)
Pa ste imeli kdaj tudi nihanja, v smislu, da bi zgodbo zaključili?
Do zdaj teh tendenc ni bilo. (smeh) Res je, da ni bilo vedno vse po naših željah, ampak smo šli nekako skozi vse to.
Kdo ima v skupini glavno in zadnjo besedo?
V skupini smo od samega začetka Reno, Zvone in Dare. Od leta 1999 je z nami Klemen, leta 2006 je k nam prišel Dejan in mislim, da delujemo na zdravi, prijateljski osnovi, tako da pomembne stvari vsekakor urejamo vsi skupaj. Za glasbo in tekste v veliki večini skrbita Dare in Zvone, za koncerte in poslovne zadeve pa Reno.
Verjetno ste v vseh teh letih doživeli že veliko. Kakšni in kateri so vaši nepozabni dogodki, trenutki?
Dogodkov je bilo ogromno. Različne zamude na letališčih, ko je že zadnji poziv, pa snemanje videospotov na Kreti, v Gardalandu ... Pa kako smo skoraj ugrabili prazen avtobus izpred nekega lokala v Hierosnisu. (smeh) V lepem spominu so seveda tudi vse tri zmage na MMS (Ko bo padal dež, 1996, Cela ulica nori, 1998, Hotel Modro nebo, 2002), podelitev nagrad zlati petelin, ko smo v enem večeru dobili kar tri, a se podelitve zaradi nastopa nismo mogli udeležiti, smo pa nanjo 'poslali' idrijskega župana in starše.
Veliko tudi potujete in nastopate na maturantskih in absolventskih izletih. Kako se tega ne naveličate?
Čudovit občutek je, ko vidiš, kako maturanti, absolventi znajo tvoje komade na pamet, prepevajo s tabo od začetka do konca. Že od začetka Kingston igra vsako silvestrovo in ne znamo si predstavljati, kako bi najdaljšo noč letu preživeli, ne da bi stali na odru. No, a tudi to bo prišlo. Nekoč, upamo, da čim pozneje.
Vsi že imate tudi družine. Kako usklajujete delo, družinske obveznosti in glasbo?
Imamo to srečo, da se lahko preživljamo s svojim hobijem. Ta zahteva sicer drugačne urnike, kot jih imajo drugi, se pa znamo drugače organizirati, tako da se najde čas za vse.
Imate kot skupina še kakšne neizpolnjene želje?
Naša želja je seveda, da bi bili kot skupina še vedno tako uspešni, da nam ne bi zmanjkalo volje in idej pa da bi nam seveda služilo zdravje. Kot ekipa smo prišli do tiste faze, ko se res dobro poznamo in se večkrat zaradi tega zafrkavamo. Tako je stanje v bendu, tako, kot mora biti. (smeh)
Napisala: MIMA
