Slovenska glasbena scena je bogatejša za novonastalo zasedbo San Di Ego. Sestavljajo jo rokerji, ki so že dolgo na glasbenih odrih. Bend, ki se z nostalgijo vrača h koreninam, kjer so kraljevali bobni, kitara in bas, sestavljajo vokalist, kitarist in klaviaturist Sergej Škofljanec, kitarist Matic Ajdič, basist Martin Rozman in bobnar Jure Doles.
Story: Od kod vam ideja za ime San Di Ego?
Sergej: Predvsem zaradi zadnjega dela 'ego'. Drugi glasbeniki so nas večkrat obtožili, da imamo velike ege, čeprav ne razumemo točno, zakaj. A zdi se mi, da na splošno za glasbenike velja ta predznak.
Jure: Če si glasbenik, ti pripada priponka 'ego'...
Story: Slišala sem za seks, droge in rokenrol, za ego pa še ne ... In kaj od tega drži za vas rokerje?
Jure: Seks, pivo in rokenrol. (smeh)
Story: Kaj želite s svojim bendom sporočiti in promovirati?
Jure: Želimo zapolniti praznino na slovenski rok sceni. Včasih so bili bendi, kot so Šank Rock in podobni, ki so bili zelo odmevni in so delali zelo sodobno glasbo. Bendov je sicer veliko tudi danes, ampak mislim, da so premalo vztrajni in premalo poudarka dajejo pristni domači glasbi, prežeti s slovenskimi besedili. Mi smo se odločili, da želimo to tradicijo obdržati.
Story: Kakšna pa je glasbena srenja na rokerski sceni? Bendov je veliko in občinstva prav tako. Zakaj ni bolj popularen žanr?
Jure: Mogoče tudi zato, ker je danes vse podvrženo umetno ustvarjenim trendom. Če pogledamo rok glasbo tega časa, je še vedno veliko nekih alternativnih in 'new age' bendov, veliko je predalčkanja. Naša ideologija pa je, da želimo igrati pristen rok, brez primesi, brez dosnemavanj. Produkcijsko težimo k zvoku tega časa, samo igramo pravi rokenrol. Mlajša generacija tega sploh ne pozna, saj mediji v ospredje silijo kič.
Sergej: Glasba je navadno na zadnjem mestu, pomembno je vse drugo. Mi se ne šemimo.
Story: Po čem ste potem posebni in opazni?
Jure: Naj ne zveni kot prevelika samohvala, a mislim, da je v ospredju kakovost, saj imamo vsi za seboj že ogromno kilometrine. Poudarek dajemo igranju samemu in nastopom v živo, kjer ni nič nasneto.
Story: Vsi ste v več bendih in delate veliko stvari. Kako usklajujete delo in prosti čas?
Jure: Zelo je naporno, a če ima človek voljo, se najde čas za vse. Z Maticem igrava v bendu s Samuelom Lukasom in kljub časom, v katerih smo, je veliko špilov. Ampak tisto je čisto druga zvrst glasbe, in ker sem po duši roker, potrebujem še to. Tudi naš basist Martin igra pri Billysih ...
Sergej: Med drugim sem tudi vokalist in član zasedbe Iron Median, slovenskega 'tribute banda' skupini Iron Maiden. Delam pa tudi s številnimi, ki potrebujejo kitarista, pevca ali klaviaturista.
Story: Imate vsi dnevne službe ali živite od glasbe?
Jure: Imam dnevno službo, ki je s tem povezana, tako da sem dejansko 24 ur na dan obkrožen z glasbo. Matic je tudi glasbenik, uči kitaro, Martin ima službo in Sergej je zaposlen v knjižnici ...
Story: Ste se poznali že od prej? Kako je bend pravzaprav nastal?
Jure: Poznamo se že zelo dolgo, velikokrat smo tudi igrali skupaj. Že pred nekaj časa sem imel idejo, da bi naredil 'tribute band', kar se morda v prihodnje še zgodi. A zaradi okoliščin se še ni. In ker sem že takrat imel v mislih Matica, je še sam predlagal, da namesto tovrstnega benda naredimo surov rokerski trio. Začel sem razmišljati o zasedbi, v kateri ni smel manjkati Sergej, ki je po mojem eden izmed boljših vokalistov tega žanra, Matic in Martin pa sta prav tako odlična glasbenika in tako je hitro padla ideja za band. Nikoli se nismo dobili v živo, da bi videli, kako sploh zveni vse skupaj, saj smo to prvič preizkusili v studiu, na snemanju prvega singla Zadnji cent. Takrat smo videli, da gre.
Sergej: To se mi zdi najboljše, ker je eden izmed glavnih štosov klasične rok glasbe prav ta, da je spontana. Tako je bilo tudi pri nas, brez kompliciranja.
Story: Sergej, kako ste ugotovili, da ste nadarjeni za petje?
Sergej: Tako kot za vsako stvar v mojem življenju - povsem naključno. Začel sem v bendih kot kitarist. Vedno smo iskali pevca ali pevko in nenehno prirejali avdicije, kamor se je prijavilo veliko 'zanimivih' ljudi. Vmes, ko smo imeli kakšne nastope, seveda nismo imeli vokalista in velikokrat se je zgodilo, da je moral nekdo jamrati v mikrofon. Vedno sem vskočil na to mesto in minevala so leta, potem pa sem bil kar nenadoma pevec, česar si tega pravzaprav nisem nikoli želel. V tem uživam, ampak to sprva ni bila moja želja.
Story: Kaj vas loči od drugih?
Sergej: Poskušam biti čim glasnejši. (smeh) Ne vem, kaj naj rečem, na tehniko se ne spoznam, morda imam neki rokerski bariton. Veliko sem preigraval skladbe bendov, kot je Deep Purple, in nekako sem se nalezel podobnega stila petja.
Story: Je bilo že kaj zanimanja deklet, so se modrčki na vašem prvem nastopu, ki je bil pred kratkim v Orto baru, že začeli odpenjati?
Jure: Na koncertu je bilo kar nekaj estradnic (če se lahko temu tako reče) in mislim, da si nobena ni prav veliko upala, malo so še zadržane. (smeh)
Story: Dekleta se že od nekdaj navdušujejo nad rokerji, sploh naj bi to veljalo za bobnarje. Je v tem kaj resnice?
Sergej: Verjetno res, ker je najbolj atletski zaradi nenehnega miganja in mahanja. (smeh)
Jure: Po mojem smo najbolj zgovorni in simpatični (smeh), pevci so samovšečni in vase zagledani, malo se držijo zase, kitaristi so tekmovalni med sabo in razmišljajo samo o svojih kitarah, basist pa je tisti, ki je samo vesel, da je tam. (smeh)
Story: Gotovo bi radi imeli čim več nastopov, kaj pa slava? Se ta želja za rokerja sploh spodobi?
Sergej: Če si pravi glasbenik in uživaš v tem, kar počneš, ti je glasba na prvem mestu. Vsekakor pa vsak človek želi zbuditi določeno pozornost, ampak zaradi pozitivnih razlogov. Radi bi bili čim bolj opaženi, a prva stvar je glasba.
Story: Če bi vam kdo ponudil donosno in mamljivo pogodbo, za katero bi se bili primorani malenkostno spremeniti, bi jo sprejeli?
Jure: Jaz ne bi šel v to. Ko enkrat začneš tako, si odvisen od drugih.
Sergej: Določenih načel se moraš držati, kar velja tudi na splošno v življenju.
Jure: Denar ti ne prinese sreče. V tem vidim več negativnih kot pozitivnih stvari.
Story: Česa ne bi nikoli delali?
Jure: Jaz sem delal že veliko stvari, od preigravanja popa do igranja pri pihalnem orkestru. Uživam v glasbi, če je ta dobra. Pa tudi če je narodno-zabavna, če so v zasedbi odlični glasbeniki, se veselim vsakega sodelovanja.
Story: Koliko je dejansko dobrih rokovskih bendov pri nas?
Sergej: O tem bi se dalo razpravljati. Veliko ljudi se recimo odloči igrati kitaro iz napačnih razlogov. Morda mislijo, da bodo frajerji, a potem se hitro izkaže, da ne bo šlo. Iz tega razloga je tudi veliko slabe glasbe, nekateri pa imajo nešteto zvez in poznanstev, prek katerih se prerinejo do nekega položaja.
Jure: Jaz bi rekel drugače. Tisti, ki je vztrajen, pa tudi če je slab na začetku, lahko s trdim delom doseže marsikaj in izboljša kakovost. Če pa se nekomu samo posreči dobiti pravo stvar, se hitro nariše realna slika. So bendi, ki so že dolgo na sceni, veliko pa je tudi takšnih, ki pridejo in grejo.
Story: Rokerji ste na splošno znani po tem, da ste veseli in pozitivni ljudje. Zakaj mislite, da je tako?
Jure: Glasba ima pozitivne vibracije in temu primerno je pozitiven tudi človek. Rokovska glasba v sebi nosi veliko veselja, tudi če gre za balade ali bolj žalostne pesmi.
Story: Najlepša balada vseh časov je ...?
Jure: ... že napisana, a izide maja. (smeh) Imenuje se Sonce je tam, kjer si ti.
Story: Glede na to, da vaš bend obstaja šele nekaj mesecev, me zanima, koliko avtorskih pesmi že imate napisanih in ali preigravate tudi priredbe?
Jure: V bistvu nam je v prvi fazi cilj, da delamo avtorsko glasbo. A ker na začetku ne moremo narediti toliko avtorskih pesmi, bomo velikokrat zaigrali tudi kakšne pazljivo izbrane priredbe, ki ne bodo takšne, ki jih igra že 80 odstotkov bendov. Morda takšne, ki jih večina ne pozna, se pravi bolj za sladokusce. Posnete imamo tri pesmi, v delu sta dve novi in priredba pesmi Bee gee's Stayin alive, ki smo jo zaigrali na našem prvem nastopu in doživeli odličen odziv. Do konca leta se bo že nabralo nekaj repertoarja za album.
Story: Kolikokrat se sestajate in kje vadite?
Jure: Nikoli ne vadimo, dobivamo se v studiu ...
Sergej: Ker želimo, da je vse spontano, takoj začnemo snemati, brez predpriprav.
Jure: Vzorec tega jemljemo iz tujine, kjer se profesionalci za projekt dobijo v studiu, ker nimajo časa, da bi se dobivali na vajah. Ko si enkrat toliko v tem, da vsak dan igraš, vsako druženje deluje kot 'jam session'. Delamo po tem principu; niti si ne moremo privoščiti, da bi se dobili, pa da nobeden ne bi znal zaigrati pesmi. Za promocijo v Orto baru smo se dobili trikrat. Igrali smo 10 pesmi, prvič smo poskusili, drugič je moralo biti že popolno in zadnjič samo še generalka pred nastopom.
Story: Se tukaj kaže genialnost?
Jure: Ne bi rekel. Mislim, da je to predvsem plačilo za dosedanje trdo delo. Vsakodnevne vaje toliko let terjajo svoje.
Manja Plešnar za revijo Story
