Starosto jugoslovanskega televizijskega voditeljstva se tako staro kot tudi malo mlajše prebivalstvo spomni po oddaji Kviskoteka. O gastronomiji, svoji veliki ljubezni, in spominih na žličke vegete je z nami poklepetal med obiskom regionalne konference o hrani in vinu v Vojvodini.
Včasih si je bilo težko predstavljati dobro oddajo brez vaše prisotnosti. Kako na to gledate danes?
Danes, ko je prava poplava kuharskih oddaj in vsak išče svoj košček pod soncem, da bi postal prava kuharska zvezda, smo še toliko bolj cenjeni tisti, ki nam je to v preteklosti uspelo. Mislim, da nismo delali ničesar posebnega, samo vsak je svoje poskušal po najboljših močeh. Tisi časi so bili bolj hvaležni.
Vaša pot pa ni bila ravno hitro vzpenjajoča se, kot lahko to vidimo pri nekaterih današnjih superzvezdah?
Sploh nisem nikoli pričakoval, da bo. Začel sem kot spiker na radiu, potem so se s popularizacijo televizije odprla sodelovanja v raznih oddajah. Z oddajo Kviskoteka pa bi lahko rekel, da sem postal prava zvezda.
Kaj pa menite, da so kakovosti prave zvezde?
Vsak naj najde svojo pot, svoj način pristopa do gledalcev. Sicer je lepo, če si nekaj posebnega, ampak predvsem se potrudi delati najbolje, kolikor lahko. Skrivnost uspeha je po mojem mnenju poštenost, odnos do gledalcev in ljubezen do posla, ki ga opravljaš. Sploh pa ni treba, da to spremljajo afere in škandali.
Kako vam je všeč Vojvodina? Očitno ste se odzvali povabilu na dogodek FoodTalk, mednarodno konferenco o gastronomiji ...
Da, odzval sem se prijaznemu povabilu ColorPress Grupe, ki je poznana po vsej Srbiji in beleži velike naklade svojih edicij. Glede kuhanja sem besedo prepustil bolj kolegu Stevu, ki je veliki mojster, priznan po vsem svetu. Samo občudujem ga, kako se spozna na mednarodno kuhinjo, konec koncev mu je uspelo impresionirati tudi samega Franka Sinatro, ki je bil baje navdušen nad špageti z ragujem.
Glede na to, da ste toliko ur preživeli ob velikem mojstru kuhinje, ste prevzeli vsaj nekaj znanja?
Stevo Karapandža je res izjemen chef. Ob njem sem med snemanjem oddaj videl nastajati marsikatero mojstrovino. Koliko ur sva preživela skupaj, uh, tega pa res nisem še nikoli štel ... Saj lahko kar takoj izračunava, koliko oddaj smo posneli: trajale so 20 let, in to ena na teden ... ogromno! (smeh). Sicer pa zase ne bi nikoli rekel, da sem gurman. Še najraje si privoščim sardelice z žara.
No, kakšen recept pa vam je zagotovo ostal v spominu?
Nimam te sreče. Takole na pamet znam samo enega: imam namreč izvrsten recept za hrenovko. V bistvu je to bolj nasvet: kako skuhati hrenovko, da se ne razpoči? Dobro jo opazuješ ves čas kuhanja in jo daš iz vode, preden bi začela pokati. (smeh)
Znani ste po svojem konjičku, to so v bistvu kužki. Ste namreč veliki ljubitelj vrste pritlikavi šnavcer ...
Oh, obožujem jih! To so najbolj idealni hišni ljubljenčki. Ljubki, nežni, simpatični, s krasnim značajem. Poleg psov je bil kar nekaj let moj veliki hobi jahanje, ampak preden prideš do posestva, kjer je konj, se pripraviš za jahanje, ga po tem umiriš, sprehodiš, umiješ, neguješ in preden vse skupaj zaključiš, mine pol dneva. Toliko časa preprosto nimam. Kužki in konji so mi tako zavzeli ves dan. Jahanje sem naposled opustil, saj sem ugotovil, da je prenaporno imeti dva tako zahtevna hobija. Prav je delati eno stvar in tisto z vsem srcem in močjo.
In ne gre vam slabo ...
Z ženo Dunjo veliko časa namenjava kužkom, v bistvu nama že 30 let prinašajo obilo zadovoljstva. In priznanj. Skoraj vsakokrat, ko se žena, ki se mimogrede tudi vrhunsko posveča njihovi negi, sprehodi po razstavnem prostoru, meni zatrepeta srce. S ponosom jih voziva na razstave.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
