Jasmin Stavros: Zaznamovan s tragedijami

Ste pevec, bili ste tudi najbolj zaželen bobnar na področju nekdanje Jugoslavije, a najprej ste igrali klavir ...

Kot otrok sem najprej končal šolo klavirja. Želel sem postati nogometaš, saj sem bil izjemno talentiran, a ker je oče menil, da so nogometaši ljudje brez perspektive, je vztrajal, da postanem glasbenik. Klavir sem sovražil, saj sem moral vsak dan vaditi od pet do šest ur, pri 12 letih pa sem šel po očetovih stopinjah in začel igrati bobne. Ko sem imel 15 let, sem se začel profesionalno ukvarjati z glasbo in postal najbolj zaželen in najbolje plačani bobnar nekdanje Jugoslavije, v Ameriki pa sem končal akademijo džeza.

Zakaj ste končali nekaj, kar je bilo uspešno in donosno, in začeli iz ničle – bobne ste zamenjali za mikrofon?

Moja pevska kariera se je začela čisto slučajno, ko sem v studiu odpel duet z Doris Dragović. Bil sem tako nervozen, da sem pred snemanjem popil pol litra viskija. Z glasom sem navdušil poznavalce, producente in Rajko Dujmić mi je rekel, da imam barvo glasu, ki je nima nihče na področju nekdanje Jugoslavije, in da naj resno razmislim o pevski karieri.

In res ste. A na začetku so vas glasbeni kritiki zmrcvarili ...

Ko sem posnel prvo ploščo, so pisali, kdo je ta Jasmin Stavros in od kod se je vzel in zakaj ne poje tako kot vsi hrvaški pevci. Takrat bi lahko odnehal, a nisem. Ustvarjal sem in kmalu so me začeli jemati resno, saj so moje pesmi postale velike uspešnice in koncerti so bili vedno razprodani.

V karieri vam ni bilo vedno postlano z rožicami. V nekem obdobju ste spali v kleti, bilo pa je tudi težko vojno obdobje. Kaj vas je takrat gnalo naprej?

Ja, bilo je veliko situacij, ko bi lahko preprosto odnehal. Leta 1973 sem spal tudi v kleti, med vojno sem nastopal v vojnem območju, dobesedno tam, kjer so bile prve bojne linije, rakete in granate so švigale nad mojo glavo, bilo je grozno. Dali so mi celo pištolo, ki sem jo med nastopi nosil za pasom. Naprej me je gnala goreča želja, da ne smem obupati, tudi ko so časi najtežji. Takrat sem tudi imel več kot tisoč dobrodelnih koncertov.

Večkrat ste bili lačni, a ste glasbo vedno postavljali na prvo mesto ...

Med vojno smo bili večkrat lačni, nastopali smo za majhen denar, a bolje je bilo, da delamo za malo denarja, kot da sploh ne delamo. Prav tako sem bil večkrat lačen med šolanjem, ker sem ves denar zapravil za letalske vozovnice, saj sem se moral iz Zagreba voziti v šolo v New York. Tega denarja mi nikoli ni bilo žal, čeprav sem stradal, sam sem se naučil ogromno življenjsko pomembnih stvari, ne samo v glasbi.

V življenju ste doživeli več neljubih dogodkov in nesreč, katera je bila med najhujšimi?

Na Hvaru sva imela z bratovim prijateljem težko prometno nesrečo. To se je zgodilo, tik preden sem se mislil preseliti v Köln k takratnemu dekletu. Nesrečo sem komaj preživel. S helikopterjem so me prepeljali v bolnišnico v Split. Imel sem štiri plastične operacije na nosu in ustnici, pulz sem imel samo 42 in dobil sem več kot 60 šivov na glavi, saj sem imel dobesedno razmrcvarjeno. Zdravniki ne vedo, kako sem sploh preživel. V bolnišnici sem bil več kot osem mesecev.

Kaj se je zgodilo z odhodom v Nemčijo?

Ko je prišlo garantno pismo za Nemčijo, mi je mama zamolčala, saj je želela, da ostanem v Dalmaciji.

Tako ste se ponovno posvetili glasbi?

Res je, v tistem obdobju sem veliko igral z Oliverjem Dragojevićem, Meri Cetinić, Arsenom Dedićem, Nedo Ukraden, Mišom Kovačem. Spomnim se, da sem za snemanje skladbe Đuli, Danijela Popovića, v štirih minutah zaslužil kar 6.000 mark.

To je bilo obdobje, ko ste imeli izjemno veliko denarja. Kako ste živeli?

Živel sem zelo razkošno, nosil sem dizajnerske obleke, konstantno spal po hotelih, zapravljal denar po Londonu, kupoval avtomobile, zapravljal za drage večerje, na kratko, nisem znal delati z denarjem in sem ves svoj denar zapravil, namesto da bi ga naložil in kupil nekaj stanovanj, ki bi jih lahko tako kot moji kolegi oddajal.

Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?

Trenutek, ko sem se zavedel, da dajem na prvo mesto kariero, otroci pa so zrasli, ne da bi se jim posvetil kot očetovska figura. Vedno sem stremel za kariero in tekal za denarjem, da sem jim lahko zagotavljal vse, kar potrebujejo za življenje, a žal samo finančno. Zdaj, ko imam vnuka, sem ugotovil, da ne smem ponoviti iste napake in da moram posvetiti več časa družini, ne samo finančno, ampak tudi emocionalno. Finance v življenju niso primarnega pomena, pomembna je ljubezen, ki jo daješ svoji družini in ljudem okoli sebe. Ljudje ne potrebujemo veliko za preživetje, a tega se ne zavedamo.

Je to po vašem mnenju vaša največja napaka v življenju?

Zagotovo, a končal sem boje sam s sabo. Živim tako, kot želim živeti. Ugotovil sem, da sem se preveč predajal obveznostim v karieri, obveznostim do menedžerja, do banda, pozabljal pa na najosnovnejše stvari, na svojo družino. Zdaj sem zategnil ročno in postavljam družino na prvo mesto, z njimi preživljam veliko več časa.

Imate dva sinova, Mila in Kreša. Že 33 let se borite za življenje svojega drugega sina ...

Krešo se je rodil kot zdrav deček, a pri treh mesecih in pol so mu punktirali hrbtenico, da bi ugotovili, ali ima epilepsijo. Zaradi tega je dobil virus in zbolel za meningitisom. Pri petih letih je dobil hidrocefalus in vgradili so mu črpalko, ki regulira tlak v njegovih možganih. Pri 13 letih je dobil še drugo črpalko.

Ampak tragediji še vedno ni konca ...

Žal ne. Pri 30 letih, ko so mu ponovno menjali črpalko, je prišlo do resnih zapletov, zaradi katerih je imel Krešo v zadnjih treh letih več kot deset operacij in še vedno se borimo za njegovo življenje. Ugotovil sem, da ima zdrav človek v življenju veliko želja, bolan pa samo eno – da bi bil zdrav.

Kako živite danes?

Začel sem se zavedati, da imamo samo eno življenje in da sem se vse življenje gnal za napačnimi stvarmi. Že nekaj let vsak dan molim, hodim v cerkev in sem si postavil druge vrednote. Zdaj sem veliko bolj srečen in izpopolnjen. Našel sem ravnovesje med kariero in družino.

Vabljeni tudi k branju intervjuja z Manco Špik, ki nam je zaupala, kako ji je to uspelo v glasbi, zakaj ni zaključila fakultete in kaj pripravlja za jesen.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord