Dobimo se v lepem, mirnem ambientu hotela Piran. Ko s fotografom vstopiva, je zunaj na terasi, skozi steklo pa je videti njegovo silhueto: tipična pričeska, iz ust puha dim. Da, to je Jan Plestenjak. Ko prideva do njega, se široko nasmeji in za trenutek njegove oči postanejo še bolj modre. Netipično za intervju on zastavi prvo vprašanje.
Jan: Kako sta potovala?
Grozljivo je, prava apokalipsa, ob avtocesti podrta drevesa ... Narava zna biti prav okrutna.
Jan: Tako kot življenje. Zanimivo je, kako smo si na primer sami izmislili neke termine, tako kot prosti čas. Kaj prosti čas, narava nima prostega časa! Vedno je v neki funkciji.
Kaj pa bi rekli, da je trenutno vaša funkcija?
Veliko sem razmišljal o tem, kako se vsi tako radi izprašujejo, ali so moji prijatelji zato, ker sem slaven, ali zato, ker sem Jan. In ali je dekle z mano, ker sem jaz ta Jan Plestenjak, ali zato, ker sem pač Jan. Samo eno realnost imaš. In kaj je moja funkcija: da sem avtor. Jaz pišem pesmi, opazujem vse okrog sebe. Mogoče me bo tale intervju navdihnil za kaj, mogoče se bo to zgodilo takoj, ko bom stopil skozi vrata ... sem stalno v ... nekem ...
... nekem posebnem skoncentriranem stanju?
Ja, to.
Pa vam paše? Ne postane kdaj naporno?
O, seveda. Ampak ne znam drugače, to je moja edina realnost. In sem hvaležen, da mi je lahko vsak trenutek v inspiracijo. Je pa res, da si potem tudi občutljiv, da te vsaka stvar prizadene. To niso samo stvari, ki se tičejo mene. Mogoče se tamle zunaj zgodi grd konflikt, ki nima zveze z mano, pa bom verjetno ves dan slabe volje zaradi tega. Ampak že toliko let funkcioniram na ta način, ljudje pa še vedno pridejo na moje koncerte.
Zakaj pa, mislite, pridejo? Verjetno ne samo, ker sta žur in dobra glasba.
Saj, še nekaj drugega je zraven. Ampak kaj je to? Pfuff ... (Naredi tipično gesto, da prisloni kazalec na ličnico in se zazre v daljavo, ker resno razmisli o odgovoru.)
Mogoče je to, da sem avtor in izvajalec v isti osebi. Vem, o čem govorim. Kot avtor in producent sem zagovornik tega, da moraš resno misliti, kar sporočaš, in ni samo forma, ampak se zadaj skriva neka vsebina. Mogoče sem tudi zato zajadral v take smeri, ker nisem bil nikoli izjemno virtuozen vokal. Pa sem moral biti zato po naravni poti vsebinsko bolj močan. In tudi zato vedno govorim, da je dober pevec tisti, ki ti pove zgodbo tako, da mu verjameš.
Komu pa vi verjamete?
V Sloveniji lahko verjamem ... Lovšinu, Peru. Nihče drug ne more zapeti njegovih pesmi tako, da bi mu verjel. Ker to resno misli in to on je. Danes pa je nastala neka obsesija. Vsi delajo tako, da ne bi nikogar nič zmotilo, in mladim je celo nerodno peti v slovenščini. Tega res ne razumem.
Zakaj pa je tako? Ali kar takoj želijo na svetovne trge?
Vsakemu takemu zapojem 'Ona sanja o Ljubljani'. Govori točno o tem: zgrešeno je iskati rešitev za svoj problem nekje zunaj sebe. Sprali so nam možgane, kako naj bi stvari zvenele. Ampak tu smo in to je, kar imamo. Kaj je naša kvaliteta? Imamo vpliv s severa, ki je 'oberkrain', z juga balkanski, z vzhoda neki ciganski melos, z zahoda mediteranski, italijanski. Tukaj smo mi, v tej skledi.
Kar lep nabor.
Seveda! V tej skledi pač ni bluza, ni črnske generacije, nimamo zveze s tem. Lahko nam je všeč, saj je super glasba. Ampak delati neki r'n'b komad je tako, kot da bi Američan poskušal igrati polko. In potem ni nekega uspeha in se vsi čudijo, kaj je s to Slovenijo. Vprašati se je treba, kaj delaš.
In vi ste živi dokaz, da se da.
Ja, ker delam iz svoje sklede, iz nje črpam. Mi ne moremo imeti glasbe nekih getov. Pa tudi, zakaj bi nekdo kupil slabšo kopijo Beyonce?
Zato, ker je 'naša'?
Ampak potem mora peti slovensko in peti svoje pesmi. In to v slovenščini, ki jo razumem, ne pa, da je zapeta tako po angleško, da je ne razumem. Vedno je ta obsesija, da ne bo slovensko. Jaz hočem, da je slovensko!
Kako pa pridete do tega, da komad zveni slovensko?
Tako, da nimaš nobenega kompleksa. Da nisi proti. V bistvu sploh ne razmišljam tako. Razmišljam o tekstu, o tem, kaj bom ljudem povedal, kdo sem.
V vseh letih let ste do vsega prišli pri ugotovitvah, kdo ste?
Še vedno sem odvisnik od adrenalinskih koncertnih rukerjev. Kar ni dobro. Koncert imam pred deset tisoč ljudmi, in to je nepopisen 'šus'. In velika napaka je, da tudi naslednje dni, ko tega ni, iščem ta šus. In normalno, da ga ni. Zaradi tega si lahko zelo žalosten. Moraš pa biti tako pameten, tako moder, da se zavedaš, da si le del narave. In to je fajn. Vse funkcije, ki jih imamo, so spoštovanja vredne, še posebej, če nekaj dosežeš. Ampak ne smeš pasti na to iluzijo, ker boš večno nesrečen. Lahko sem top izvajalec, ki ima polne dvorane, ampak v svoji glavi bom še vedno tisti, ki piše pesmi in poje. To, da imam polne dvorane, ni karakteristika mene kot človeka. Je pač sreča. Ki je tudi plod dolgega in trdega dela.
Kaj pa vam še predstavlja srečo?
Zame je sreča, kadar ujameš nekaj lepega, neki moment sreče in da ga lahko deliš z nekom, ki dojame to na podoben način. Če srečo sam zaužijem, ni več dovolj. Potrebujem 'sodušo', ki to z mano začuti.
Kolikokrat se je pa to že zgodilo?
To se zgodi redko, ampak je pa res lepo. In to je verjetno tisto, ko rečeš, da sta dva za skupaj. Pa v končni fazi ni treba, da je to intimen ali erotičen odnos. Lahko je tudi v prijateljstvu. So ljudje, ki razumejo. To je kar eden od vrhuncev. Lepo je tudi biti sam s sabo in uživati v trenutku - poglej ga tamle, galebek. Da ga gledaš, občuduješ in si srečen. Ampak tega še ne znam čisto. (smeh)
Potem bi lahko rekli, da verujete v energije?
Hja, težko bi rekel, v kaj verujem. Vernik nisem. Vsaj ne v tem klasičnem smislu. Verjamem pa v uravnoteženost, ko si zbalansiran z naravo in ljudmi okoli sebe, tudi tistimi, ki jih ne poznaš. Takrat najdeš boga v sebi.
Kaj pa, ko pride do neravnovesja? Veliko ljudi je okrog vas in vsi hočejo nekaj ...
Veliko več je trenutkov neravnovesja, seveda. Ko nimaš stika z bogom v sebi.
Kako pa se vrnete nazaj?
Zelo težko. Po 22 letih v tem cirkusu sem kar malo uničen. In se umikam. In me ni in ne hodim na prireditve, ker me vsako odvečno izgubljanje energije, kjer moraš komunicirati z avtopilotom v glavi, ubija.
Ste si pred 22 leti želeli biti tu, kjer ste zdaj?
Noro sem si želel! Verjetno si vsak želi. Včasih kakšen poslovnež, zelo uspešen človek reče: 'Kako bi jaz imel tvoje življenje!' In si lahko samo mislim svoje. Moja pot do tega cilja in teh sanj je bila zelo dolga in na vsako stopnico sem moral stopiti petkrat, da jo osvojim. Ko je to prišlo, se praktično nisem zavedal, da se je kaj spremenilo. Ni bilo šoka kot pri različnih izborih talentov, ko se jim zgodi naenkrat. Ko sem prvič razprodal Halo Tivoli, me je piarovka vprašala, ali se sploh zavedam, kaj mi je uspelo. In sem ji odgovoril: 'Ne.' (smeh)
Gospod iz recepcije pride preverit, ali bi želeli še kaj popiti, in Jan si zaželi viski. V tistem vstane in ga gre iskat v avto, rekoč: ''Imam enega dobrega, najboljšega na svetu.''
Ko pride nazaj s steklenico Lagavulina v roki, nasmejan nad spontano potezo, je jasno, da je v njem le preprost fant, ki ima rad življenje.
Jan: Evo, tole pa bo. A boste vi tudi? (Receptorju, ki ima na našo željo tudi funkcijo natakarja, s tem namigne, da je del naše družbe, saj so hotelsko preddverje izjemno prijazno odprli samo za naše druženje.)
Mmm, dober je.
Jan: Dimljeni. (smeh)
Radi uživate v teh stvarnih delikatesah, kajne? Cigare, hrana ...
Totalno. (smeh) Kar veliko kadim. Preveč. Ampak to me prisili, da se toliko bolj osredotočam na tehniko glasu. Sicer pa rad uživam.
Tudi v ženskah?
Obožujem ženske, seveda. In uživam v tem, da naredim lep trenutek, občutek ženski. To me zagotovo izpolnjuje. Lepo je, kadar gre ženska z nasmehom od tebe.
Kaj pa mora ženska narediti, da greste vi z nasmehom od nje?
To pa zna biti težava. Nekako sem tudi takrat na odru. Potrudim se, da je nekomu lepo. Mogoče se sploh ne sprašujem, ali je tudi meni tako zelo lepo. Nemogoče je reči, zdaj sem drug človek, ko sem stopil z odra, zdaj pa samo sprejemam. Ne, še vedno si to ti. In tega se ne da ločiti.
Seveda, vaše bistvo so pesmi, nastopi. Spet se obetajo razprodani koncerti, kajne?
Maribor, ki je zelo težko osvojljiva trdnjava, je več kot 15 dni pred koncertom v Dvorani Tabor razprodan. Še posebej mi je v ponos in veselje, da v teh težkih časih napolnimo največjo dvorano. To mi je nor kompliment. Naslednji dan pa smo v Areni v Ljubljani. To sta ta, lahko bi se reklo, valentinova koncerta.
Za valentinovo gremo na Jana Plestenjaka. Koliko let že?
Fuuuf, ogromno! Sploh ne vem. (smeh) Tako sem vesel, da imamo toliko let polne dvorane, to je res zelo lepo. Ampak vedno znova me je za vsak koncert strah, koliko bo ljudi. Čeprav se mi vsi menedžerji smejijo, ampak to je verjetno ostalo od začetkov, ki so bili res težki.
Kaj pa je z Modrijani? Marsikdo se sprašuje, zakaj taka poteza?
To so tipične preračunljive misli. V našem sodelovanju ni ničesar prikritega, samo čiste emocije. Začutili smo se, prišli so k meni v Strunjan, in ko smo zapeli, smo imeli mravljince, in čeprav 'En poljub' ni tipičen radijski komad in mu nismo namenili nobene promocije, je ljudem všeč. Na splošno pri nas manjka tega - v to verjamem, to čutim, to dam ljudem.
Pa začutite, ko naredite hit?
Začutim, ko je emocionalno močno. Ne vem pa, ali bo to hit. Ampak če se mene dotakne - kaj pa sem jaz drugačen od drugih? Vedno bom iskren in verjel v to, kar delam.
Napisala: Ana Marija Mitić
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
