Znani televizijki Ani Bešter so se z materinstvom odprla nova obzorja, ki jih budno spremlja in se iz njih uči, saj je psihoterapevtka. Poleg knjige za otroke, ki jo je navdihnil njen sin, je po novem tudi avtorica knjige za odrasle.
Ste krenili po poti napiši knjigo, naredi otroka in posadi drevo?
Ja, samo še drevo mi manjka. Sicer sem psihoterapevtka in veliko vsebin bi rada posredovala ljudem, ampak na poljuden, razumljiv način, ne tako strokoven in strog. Veliko lažje je skozi zgodbo. Mali princ je na primer zelo enostavna zgodba, ampak ima ogromno uporabnih vsebin in jo lahko odkrivaš v globine.
Torej izvajate terapije skozi knjigo?
Vsekakor je bila moja ideja, da neke psihoterapevtske koncepte skozi zgodbico predstavim na enostaven način, obenem pa dovolj globok, da na človeka naredi vtis.
Je sporočilo, da se moramo sprostiti in malce bolj otročje gledati na težave v življenju?
Transakcijska analiza govori, da je en del v nas otrok. In v tem delu je veliko lepih zgodb, kakšne so pa tudi težke. In če hočem kakšne stvari spremeniti, se moram posvetiti ravno temu delu sebe. Ta knjiga v bistvu govori o otroku v meni.
Kakšen pa naj bi bil ta naš otrok?
Hja, en del naj bi bil živahen, razigran, srečen. Ko odrastemo, je še vedno del nas. Drugi del pa nosi neke prepovedi, kakšen moraš biti in kakšen ne smeš biti, da bi bil sprejet. Ta knjiga hoče to pač združiti. Govori o tem, da si lahko damo dovoljenje, da smo vse to.
Kdaj pa dobimo prepovedi?
V otroštvu. Kot otroci delamo neke zaključke, včasih nam jih dajo starši - tudi nehote, včasih pa naredimo zaključek sami. In te prepovedi nas zelo omejujejo, tudi kasneje, v odrasli dobi. In potem si moramo dati dovoljenja, da smo tisto, kar smo.
Sliši se lepo, v praksi pa ni tako zelo enostavno, kajne?
Najprej je treba ugotoviti, kako funkcioniramo. Ponavadi pride do nekih težav, ljudje pridejo do mene z nekimi simptomi, potem pa gremo nazaj in ugotovimo, zakaj se ščitijo na takšen način in zakaj tako funkcionirajo.
In kako se potem to popravlja?
Za stvari, ki niso težke, lahko preprosto preberemo knjigo in o tem razmislimo. Če pa gre za stvari, ki so nas zelo zaznamovale, je dobro, da je nekdo zraven, ki nas vodi skozi to.
Kaj pa je otrok spremenil?
Uh, veliko. (smeh)
Se res obrne svet na glavo?
Kolikor si dovoliš. Pravijo, da dobiš ravno takega otroka, kot ga potrebuješ. Preden je prišel, sem delala milijon stvari. In če bi imela mirnega otroka, bi jih lahko še vedno. David pa je zelo zelo živahen fantek. In jasno je, da ni več časa za milijon stvari.
Ampak človek, ki je prej delal milijon stvari, verjetno ni srečen, če jih mora potem nehati delati ...
Ja, to je bila v bistvu kar moja osebna rast. Ogromno stvari lahko delam, imam pa težavo ustaviti se. Ob otroku vse zgodbe, ki so bile v meni, pridejo na dan. Včasih gre tudi več generacij nazaj. Dokler ne pride nekdo, ki se je pripravljen z medgeneracijskimi vzorci spopasti.
In ste vi tisti, ki bo presekal?
Nekatere stvari da, spet druge pa bom prepustila naprej. (smeh)
Kdaj pa ste se specializirali za pomoč v starševskih odnosih?
Preden sem šla na porodniško, sem se veliko ukvarjala s posamezniki in pari. Tudi v družini je pomemben partnerski odnos, saj je pomembno okolje. Odkar je tu otrok, se vse tako vrti, da tudi k meni prihajajo več ali manj tisti, ki so starši.
Kako pa otrok vpliva na partnerski odnos?
To je največji izziv za par. Moja lastna izkušnja je neprecenljiva pri terapijah, z Rokom sva bila prej namreč 16 let sama. Zdaj pa je prišel David, ki zahteva ogromno energije in časa. Zavestno pa se morava odločiti, da ga dava zvečer v varstvo in greva sama na zmenek. Če ne delaš zavestno, potem ti stvari hitro spolzijo skozi prste.
Imate morda kakšen dober nasvet?
Zagotovo je izziv, da v čustvih tistega, kar je boleče, ne pometemo pod preprogo, ampak da se s tem spopademo. V bistvu je osebnostna rast kar težka.
Vi pa imate srečo in vam družina veliko pomaga, kajne?
Ja, v bistvu je ravno David ta motiv, zaradi katerega imamo še večjo željo, da se čim pogosteje vidimo. So pa vsi zelo zaposleni, tako da se moramo potruditi in včasih odločiti, da bomo skupaj preživljali prosti čas.
Idealno pa bi ga preživeli kako?
Da bi bila čim več z Davidom, da bi se z njim igrala. Ko se igram s sinom, se igram s sabo. Pred nekaj leti bi se zelo čudila, če bi mi kdo rekel, da bom kdaj delala jogo. Zdaj pa mi je to nekaj najboljšega, res je super, tudi terapevtsko deluje, saj je dobra za hrbtenico in te umiri. Navdušila sem celo Roka! (smeh)
Ana Marija Mitić
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
