Zmago Sagadin je legendarni košarkarski trener, za katerim je zavidljiva 35-letna kariera, v kateri je šla skozi njegove roke množica mladih igralcev, ki danes blestijo v najmočnejših košarkarskih klubih. Čeprav je o športnem pokoju že razmišljal, si življenja brez košarke ne predstavlja. Trenutno je v Litvi kot strokovni komentator tekem evropskega prvenstva, ki ga lahko spremljate na Šport TV.
Story: V košarki ste profesionalno prisotni že več kot 30 let, tako rekoč več kot polovico svojega življenja. Vam ta šport še vedno nudi takšno zadovoljstvo in adrenalin kot pred leti?
Že leta 2005, ko sem se vrnil iz Beograda, sem si rekel, da bo počasi dovolj, potem sem eno leto počival, vendar mi je postalo dolgčas. Nadaljeval sem v Litvi in Zadru ter si po dveh letih zopet zaželel premora tudi zaradi zdravstvenih težav, vendar pa brez košarke ne gre. Sedaj sem pri Heliosu, mislim, da bom na klopi še naslednji dve leti, potem pa bom najbrž prevzel kakšno svetovalno vlogo, predvsem mlajšim generacijam trenerjev.
Story: Pod vašim vodstvom so se razvili naši najboljši igralci, med drugim Beno Udrih, Primož Brezec, Boštjan Nachbar, ki danes blestijo v ligi NBA in drugih evropskih ligah. Redno spremljate poti svojih varovancev?
Vedno sem verjel v mlade perspektivne igralce, moj največji izziv je bil vedno ta, da sem jih čim prej porinil naprej. Mislim, da je tudi publika vsako leto lepo sprejela vsaj dva nova obraza na igrišču. To je dobitna formula, da slovenski klubi ne postanejo tujska legija, ker se v tem primeru navijači vse težje poistovetijo s klubom. Slovenija je res majhna država, vendar športnega talenta zagotovo ne manjka, le najti ga je treba.
Story: V svoji karieri ste dosegli marsikaj, poleg 25 zmagovalnih naslovov ste bili večkrat izbrani tudi za trenerja leta. Vam te lovorike veliko pomenijo?
Veliko več kot lovorike mi pomeni uspeh mladih igralcev, zato tudi točnih številk naslovov in nagrad ne vem, tudi medalj in pokalov nikoli nisem zbiral, večina izmed njih se je med selitvami porazgubila. Ostajajo spomini, in to mi je dovolj. Vedno sem razmišljal v tej smeri, da je pomembno to, kar je danes in kar bo jutri, in ne, kar je bilo včeraj.
Story: Pa se vseeno vrniva v preteklost. Kakšni spomine imate na začetek kariere?
Bil sem perspektiven mlad igralec, vendar sem kariero zaradi številnih poškodb in operacij zaključil že pri 22 letih. Imel sem srečo, da sem lahko kot trener odšel v Ameriko, kar je bil takrat res velik luksuz, in pod vodstvom legendarnega Aca Nikolića poskušal povezati ameriško šolo z jugoslovansko. Bil sem eden izmed prvih v Evropi, ki je na igrišče postavil deset igralcev namesto petih, saj je bila moja filozofija, da morajo trenirati in igrati čisto vsi v ekipi. Predvsem pa so bili takrat naši igralci proti ameriškim veliko slabše telesno pripravljeni, zato smo veliko naredili tudi glede tega. Ta trend se je v Evropi hitro prijel.
Story: V Litvi se je začelo evropsko prvenstvo, na katerem sodelujete kot strokovni komentator. Kako se znajdete na drugi strani košarkarskega parketa?
To je neke vrste rekreacija in sprostitev, saj ni nikakršnega pritiska, napetosti in borbe, ki jo doživljam kot trener.
Story: Tam boste tri tedne. Bo samo posel ali bo tudi kaj časa za zabavo?
Kot trener sem prepotoval ves svet, vendar za zabavo nikoli ni bilo časa. Ko sem lani v Istanbulu prvič delal kot komentator, sem se prvič počutil kot turist v velikem mestu in imel kar nekaj časa, da sem se sprehodil do vseh turističnih atrakcij. Verjamem, da bo tudi v Litvi tako.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
