"Zlata Urška, zlata Urška!" je donelo na letališču, ko se je na vratih prikazala naša olimpijska zmagovalka, judoistka Urška Žolnir, kjer jo je pričakala številna množica podpornikov in sokrajanov, ki so ob stisku roke naši šampionki potočili solze sreče. "Prav vsak, ki se je rokoval z našo Urško, je imel v trenutku zarošene oči," nam je zaupala mama Žolnir, ki se prihoda hčerke spominja izjemno čustveno.

Pri njenem sestopu iz aviona se je družina samo objela, besede so bile odveč, saj gre za trenutke, ko enostavno ne moreš govoriti. Urška pa nam je pozneje priznala, da se je že na letalu pošteno zjokala, saj je želela ob sprejemu delovati trdno. Veselila se je prihoda v rodno Slovenijo, ponovnega snidenja z družino in oboževalci, a solze, ki so ji lile po licu, so bile namenjene njeni sestri, ki z družino živi v Avstraliji in je zato ni mogla pričakati na letališču. Urška nas je presenetila z ranljivostjo in nežnostjo, ki ju ji morda zaradi narave njenega športa sprva ne bi pripisali.

Na sprejemu v rodnem kraju je ostala do četrte ure zjutraj, a čim je prestopila prag domače hiše, se je nemudoma priklopila na Skype in poklicala svojo sestro Suzano, s katero sta si izjemno blizu. "S sestro imava 10 let razlike v letih, in ko sem se rodila, se je Suzana name tako navezala, da bi jo lahko okronala za nadomestno mamo," se spominja svojih otroških let v družbi sestre Suzane, s katero sta vedno tičali skupaj.

Ko je naredila izpit za avto, jo je nenehno peljala naokoli in ji vsakič na njunih skupnih izletih kupila darilo. "Suzana je ves denar, ki ga je dobila od staršev, prihranila za to, da bi meni kupila kaj lepega, tako čudovita oseba je," še dodaja Urška. Tudi mama Majda nam je zaupala, da je olimpijka po zmagi v Londonu najprej po telefonu poklicala svojo sestro, s katero sta nerazdružljivi. "Dekleti sta bili povsem tiho in obe sta samo jokali od sreče."

'Nežna' judoistka, ki ima končano glasbeno šolo, se včasih sprošča tudi ob igranju klavirja, ki ga za zdaj še ni vrgla na ippon. "Ko sem ga igrala bolj zavzeto, so bili moji prsti še povsem lepi, ravni, dolgi in suhi. Zdaj zaradi poklicne deformacije to ni več tako," v smehu pove Urška, ki vsake toliko še zaigra po črno-belih tipkah. Po navadi je to ob družinskih praznikih ali za božič, ko jih obišče tudi sestra s tremi otroki. Takrat se iz hiše Žolnirjevih sliši glasen smeh in petje ob klavirski spremljavi Urške, ki za otroke največkrat zaigra Jingle bells. Sicer pa jo igranje klavirja sprošča, saj ga igra ob trenutkih, ko je najbolj žalostna in jezna.

Za bolj fizično sproščanje pa po napornih treningih olimpijka velikokrat zaide v savno, kjer ji včasih družbo dela prijateljica, prav tako judoistka Lucija Polavder. "V savni si popolnoma sprostim mišice in prevetrim glavo," dodaja Urška. Ko se želi povsem odmakniti od vrveža, se zapre v svojo hišo in se mudi po kuhinji. "Vedno se nekaj peče v moji pečici," pravi Urška, ki se sprošča med peko peciva in piškotov.

Pred olimpijskimi igrami je naredila čokoladno torto in 90 piškotov, ki jih je potem delila s svojimi sotrpini v klubu, priznava pa tudi, da je izredno sladkosneda, saj je tudi na sprejemu z veseljem ugriznila v torto, ki so jo spekli sokrajani. "To mi že od nekdaj povzroča težave, saj sem pri judu v kategoriji do 63 kilogramov, jaz pa jih imam po navadi okoli 68. Piškotov zato nisem pojedla prav veliko in sem se jih mogla po hitrem postopku tudi znebiti."

Gotovo pa si bo Urška od konca oktobra do konca novembra lahko dovolila malce več gurmanskih užitkov, saj jo čaka potovanje k sestri v Avstralijo. "Komaj čakam!" enostavno pripomni olimpijka, ki bo pred tem uživala tudi na Sardiniji, kamor se s svojim klubom odpravlja na prijateljsko ekipno tekmo.

11. avgust 2012 Domači trači foto: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri