Triintridesetletni Blejec je namreč edini tuji fotograf francoske agencije Zoom, prav tako je tudi uradni fotograf Red Bulla pa domačega Elana, Smučarske zveze Slovenije … V običajno dobrovoljnem mladeniču modrih oči, ki v prvi polovici dneva vestno opravlja svojo redno službo na brniški špediciji, bi le malokdo prepoznal fotografa, ki v svojem prostem času snema vrhunske športne fotografije.
Zadnja leta je edini tujec v mali ekipi fotografov velike francoske agencije Zoom, pri Red Bullu pa ga pošiljajo le na najzahtevnejše naloge, ko že vnaprej vedo, da bodo razmere nepredvidljive in bo moral fotoreporter v čim krajšem času posneti kar največ več kot le dobrih fotografij. To so mu tudi povedali in mu zelo veliko pomeni.
Danes, po srečanju s Kristusom, je Samo v odlični kondiciji , zaročen s svojo najdražjo Majo, lani si je doma dozidal hišo, vozi varen avto in ima (skoraj) vso vrhunsko fotografsko opremo. Da, marsikdo ga vidi predvsem tako, le redki pa vedo, kako trdo je garal in še gara za vse to. Le Maja je tista, ki ve, koliko noči je bila sama, ker je on delal v tujini, se vozil domov ali pa je urejal posnete fotografije.
Za svojo strast žrtvuje praktično ves dopust, prosti čas in tudi ure nočnega počitka, a službe ne namerava pustiti. Sodelavci in nadrejeni v službi so mu do zdaj res trdno stali ob strani, pa tudi - ‘ziheraš’ je in o povsem samostojni poti ne razmišlja. Še posebej ne v časih, ki prihajajo.
In kdaj se je zapisal (tudi) fotografiji? Pravi, da je o tem premišljeval že pred 15 leti. Z najrazličnejših pohodov po hribih, kjer je pridno šklocal s ‘trotlco’, je namreč nastalo kar precej fotografij, ki so bile, ne da bi se temu posebej posvetil ali si to posebej želel, vedno nekoliko - drugačne.
Nato pa je bil na žurki v Kopru, kjer je spoznal fotografa Majo Pertič in Danijela Novakoviča, ki sta ga povsem navdušila, in že naslednji dan so šli v Trst, po Samovo prvo fotografsko opremo. Še prav dobro se spomni tega dne, maja 2001 je bilo.
“To so bili še časi filma in tako je šel odtlej kup denarja za razvijanja in izdelavo fotografij, vendar pa mi nikoli ni bilo žal denarja, ki sem ga vložil v svoj novi hobi, v opremo ali v kaj drugega.” Tudi takrat še ni razmišljal, da bi iz tega lahko nastalo kaj več kot le konjiček.
Nato je z dopusta po Islandiji prinesel fotografije, od katerih se je ena znašla na naslovnici, leta 2002 pa sta sledila tudi dva fotografska tečaja, prvi pri Arneju Hodaliču in drugi, ki ga je bolj zaznamoval, pri Alešu Fevžerju, že takrat zapisanem športni fotografiji.
Nekaj časa pozneje je Elan iskal nove fotografe za deskanje na snegu in Samo se je prijavil. Trije so se potegovali za to mesto, preostala dva sta bila po njegovi presoji precej bolj izkušena, predvsem pa z daleč boljšo opremo od njegove. A so na koncu izbrali prav njega, kar je bila prva večja potrditev, obenem pa še veliko večja zaveza in breme.
Ko si danes ogleda svoje nekdanje diapozitive, pravi, da ga kar zvije, pa vendar - zagrabilo ga je, začel je delati, nabirati izkušnje in - napredovati. Vadil je, razmišljal, kako so drugi prišli do določenih posnetkov, plačal si je izobraževanje v ZDA ...
Prva tuja stranka - in še danes njegova najpomembnejša - je bil Red Bull. Ko mu je prijatelj izdelal internetno stran www. onlysamo.com, jim je Samo poslal mail, v katerem se je na kratko predstavil in jih vprašal, ali bi jih morda zanimalo sodelovanje. Odgovor je dobil takoj. Danes je eden izmed njihovih desetih, morda 15 fotografov, ki jih pošiljajo na različne konce sveta.
Čeprav velikokrat dela v skorajda nemogočih razmerah, še nikoli ni razočaral naročnikov. V nasprotju z domačo sceno mu je v tujini najbolj všeč to, da ni pomembno, kdo si in od kod si, ampak kaj in kako delaš. In dobri izdelki se dobro plačajo - drugače kot doma.
“Ni lahko uspeti, a to naši fotografi dobro vejo in nekateri pravijo, da so raje prvi na vasi kot pa zadnji v tujini.” Pred letošnjo smučarsko sezono so ga Francozi iz agencije Zoom privijali z ostrejšimi pogoji za delo, a ni popustil. Ko so spoznali, da se ne bo omehčal, so se bili na koncu vendarle pripravljeni pogoditi, saj ne nazadnje vedo, kako dela. Prav na naši Lisici bo tako prvič to zimo znova eden iz Zoomove ekipe fotografov in tako bo, seveda ob redni službi, vse vikende do konca sezone.
Napisala Polona Pirc
Fotografije Samo Vidic
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
