»To je samo še imidž,« pojasnjuje 30-letni režiser Mitja Okorn odločitev, da ima ves čas na sebi prepoznavno kapo s šiltom. Pred leti jo je nosil z veseljem, potem pa se je zgodilo, da je prav s kapico postal izjemno prepoznaven. Tako prepoznaven, da gredo njegovi znanci mimo, kadar je brez.
Nekateri umetniki samo tarnajo, Mitja pa spada med tiste, ki zavihajo rokave. Pred šestimi leti mu je kot nenavadnemu mulcu skoraj iz nič ob pomoči prijateljev in domačih uspelo narediti filmsko uspešnico. Film Tu pa tam je bil dokaz, da velika finančna sredstva niso potrebna, če je ideja dobra. Ampak po tem je Mitja s Sašem Dragašem naredil scenarij za film Član, ki bi moral Slovenijo pripeljati na velika vrata Hollywooda. Tuji producenti so bili navdušeni, pri nas na filmskem skladu pa je bilo mnenje drastično drugačno.
Mitja je nekaj časa čakal, ali bo morda nova politika pripeljala do drugačnega razpleta, potem pa je šel na Poljsko, kjer je osvojil televizijske gledalce s serijo, navdušil agencije, ki ga zasipajo s ponudbami za reklame, posnel kup videospotov (medtem ko je poljska glasbena scena vizualno precej zanimivejša zaradi Mitjeve aktivnosti, pa naša Nina Osenar še kar čaka, da bo imel njen prijatelj čas zanjo ...) in zdaj celo film, ki ga bo v kratkem začel montirati. Mitja se je v Varšavi udomačil in izkazal.
Brezplačno stanovanje
Mitja pravi, da na Poljskem nima domotožja (pogreša sicer domače in prijatelje, a na srečo ga pogosto obiščejo), ampak se mu pri nas toži po Varšavi. Kljub temu pa si v Varšavi še ni kupil stanovanja, saj trenutno živi kar brezplačno pri prijatelju. »Stanovanje mi je odstopil moj dober prijatelj, ki ne želi, da mu plačujem najemnino. Če bi si pa že kupoval stanovanje, bi si verjetno kupil kakšen 'penthouse' stanovanje nekje v New Yorku oziroma v kakšni drugi metropoli oziroma tam, kamor me bo pač odnesla usoda. Verjetno Poljska ni moja zadnja destinacija, saj bi rad delal filme, ki bi jih gledal ves svet. Čeprav mi je na Poljskem super, bi rad šel še kam drugam,« pravi Mitja, ki si obeta, da bo prav novi film odskočna deska za naprej.
Na več frontah
»Poznam veliko pomembnih ljudi, ki čakajo moj novi film, da bodo videli, česa sem sposoben. Večino sem spoznal na različnih festivalih, s producentom Duncanom Kenworthyjem pa sva postala res dobra prijatelja. Povabil me je tudi v London na slavnostno premiero njegovega novega filma The Eagle, vendar žal nisem imel časa, ker sem bil sredi snemanja filma.
David Hayman, producent Harryja Potterja, je želel, da mu pokažem moja dela, vendar čakam, da bo končan novi film,« pravi Mitja, ki se mu zdi, da je bolje, da še malo počaka, kot da bi kazal film Tu pa tam, ki je bil sicer za debitantski izdelek izvrsten, vendar pa bi se najbolj uspešnim svetovnim producentom verjetno zdel malce pomanjkljiv, saj je nastal seveda kot projekt – sicer talentiranih mulcev, a vseeno – takrat samo ljubiteljev filma.
Dobiček bo ali pa ne
Mitja je najbolj navdušen, ko razlaga, kakšna je filmska industrija na Poljskem. »Tam je to posel, kar je tudi razlika med Slovenijo in Poljsko. Pri nas snemamo filme samo za državni denar, na Poljskem pa sem snemal za zasebno televizijo in za njihov zasebni denar. To je podjetje, ki ima v lasti tudi večino kinodvoran na Poljskem. In prav v njihovi največji varšavski dvorani, ki sprejme okoli tisoč ljudi, bo tudi novembrska slavnostna premiera. Film si bo po napovedih ogledalo milijon ljudi ali več, kar naj bi televiziji prineslo želen dobiček. Če si filma ne bo ogledalo toliko ljudi, potem tudi dobička ne bo in bo nekdo ostal brez dela.
To se lahko zgodi tudi meni, zato se seveda malo bojim, kako bo, čeprav po drugi strani zaupam v svoje delo in mislim, da bo film res dober. Itak pa v filmu igra 15 največjih poljskih zvezd, zato si ga bodo ljudje zagotovo ogledali že samo zaradi njih, če pa bo zraven še vrhunski, kar čutim, da bo, potem pa je uspeh lahko neverjeten in nepojmljiv,« pravi Mitja, ki so ga na Poljskem ves čas zasipavali s scenariji, ta pa je bil prvi, ki je res pritegnil njegovo pozornost. »Prebral sem veliko scenarijev, vendar mi je bil le ta všeč. Na polovici branja sem skoraj zajokal in to je bil znak, da ta film moram režirati. Film je drama z veliko komedije in želim si, da bi Poljaki ob gledanju tega filma jokali, tako kot sem tudi sam že samo ob branju,« pravi Mitja.
