Govori.se

Nova Story Lea

- vir: Story

Jerica Haber: “Nikoli ne bom ozdravela!”

Nekateri se ob težki bolezni vdajo v usodo, talentirana Jerica Haber pa je prav nasprotno polna optimizma in ves čas široko nasmejana. Marsikdo bi pomislil, da tako veselo dekle nima razloga za skrb, v resnici pa je ravno obratno, saj so Jerici že v otroštvu ugotovili neozdravljivo srčno napako, zaradi katere bo v prihodnosti spet morala na težko operacijo.

“Popolnoma ozdravela ne bom nikoli, vendar se ne obremenjujem s tem, ker s srčno boleznijo živim že vse življenje in je del mene.”
“Popolnoma ozdravela ne bom nikoli, vendar se ne obremenjujem s tem, ker s srčno boleznijo živim že vse življenje in je del mene.”
Foto: Primož Predalič
“Kar me ne ubije, me naredi le močnejšo. (smeh) So stvari, ki so mi naklonjene - kot je moj glas, pa druge, ki me omejujejo - zdravstvene težave. Vendar 'furam' življenje s tem, kar imam.”
“Kar me ne ubije, me naredi le močnejšo. (smeh) So stvari, ki so mi naklonjene - kot je moj glas, pa druge, ki me omejujejo - zdravstvene težave. Vendar 'furam' življenje s tem, kar imam.”
Foto: Primož Predalič
“Življenje ali usoda, kakor pač posameznik želi poimenovati to ‘višjo silo', ti dodeli določene karte in ni pomembno, kako dobre karte držiš, ampak kako dobro in sebi v prid znaš odigrati to igro.”
“Življenje ali usoda, kakor pač posameznik želi poimenovati to ‘višjo silo', ti dodeli določene karte in ni pomembno, kako dobre karte držiš, ampak kako dobro in sebi v prid znaš odigrati to igro.”
Foto: Primož Predalič
Ves čas se pazi: Zaradi svoje bolezni mora Jerica ves čas paziti na to, da se preveč ne izčrpa, in na kakovost življenja.
Ves čas se pazi: Zaradi svoje bolezni mora Jerica ves čas paziti na to, da se preveč ne izčrpa, in na kakovost življenja.
Foto: Primož Predalič
Operacija! Jerica hodi na redne preglede srca in se zaveda, da jo v prihodnosti - ko bo to spet potrebno - čaka še ena težka operacija.
Operacija! Jerica hodi na redne preglede srca in se zaveda, da jo v prihodnosti - ko bo to spet potrebno - čaka še ena težka operacija.
Foto: Primož Predalič
Jerica Haber
Jerica Haber
Foto: Primož Predalič
Jerica Haber
Jerica Haber
Foto: Primož Predalič

Jerica Haber, ki je pred dnevi izdala svojo prvo pesem Življenje se smeji, raje govori o poslu kot o svojem zdravstvenem stanju. Sama nikoli ni hotela izdati javnosti, da mora skoraj vsak trenutek dneva paziti, da ne bi doživela prevelikega napora - pa čeprav bi ji morda usmiljenje prineslo kak glas več. Namesto o tem, kako je v šoli sedela, medtem ko so se sošolci igrali oziroma telovadili, raje pripoveduje o veselju, ki ga ima do življenja.

Tako kot verjame, da je njen glas poseben dar, tako je pač sprejela tudi svojo težavo. In ko smo ravno pri težavah - Jerico je bilo težko prepričati, da javno spregovori o svoji bolezni, ki je zanjo le izziv in nikakor ne razlog za tarnanje, vendar je navsezadnje - tudi zato, da bi s svojim optimizmom morda pomagala tistim, ki še obupujejo - le povedala nekaj več o tem.

Kako so vam odkrili prirojeno srčno napako?

Bila sem zelo živahna punčka, vendar so starši opažali, da se precej hitro utrudim, zato so me peljali k zdravniku, ki me je dal na preiskave, potem pa poslal v bolnišnico v Ljubljano.

Se spominjate, kako ste doživljali vse v zvezi z operacijo?

Ko so me operirali, sem imela samo štiri leta, zato se seveda ne spomnim kaj dosti, le kakšne utrinke, kot na primer to, da sem si sobo delila z deklico, ki ji je bilo ime Jagoda, in da sem bila žalostna, ker je odšla domov pred mano. (smeh) In spomnim se seveda svoje mame, ki me je redno obiskovala po službi. Vsak dan se je vozila iz Slovenj Gradca v Ljubljano.

Sta vas starša zato, ker ste bili bolni, kaj bolj čuvala?

Imam še dva brata in eno sestro, vendar starši nikoli niso delali razlik med nami. Za njiju smo bili vedno vsi enaki. Le po operaciji so bili malo bolj pozorni name, kar je razumljivo. Drugače pa smo bili vsi enaki, vsi enakopravni, nisem imela nobene dodatne prednosti in olajševalnih okoliščin. (smeh)

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Ste morali paziti, da niste imeli naporov? Otroci so običajno polni energije ... Je bilo tudi pri vas tako?

Moje otroštvo je bilo čudovito. Odraščala sem v številčni družini, kjer ni bilo nikoli dolgčas. Sicer nisem smela trenirati nobenega športa, sem pa zato energijo preusmerila v razne vragolije, ki smo se jih spomnili z bratoma in sestro. (smeh)

So vaši prijateljčki vedeli, da imate srčne težave?

Vedeli so moji sošolci in sošolke, saj sem med uro športne vzgoje sedela na klopi. (smeh)

Ali se vam zdi hujša ta fizična srčna težava ali kdaj pomislite, da so ljubezenski zapleti za srce še hujši, hehe?

Prijetno ni ne eno, ne drugo. Točen odgovor na to vprašanje pa bi lahko vedela le, če bi se zgodilo oboje hkrati, česar si pa ne želim niti predstavljati. (smeh)

Kako je z vašim srcem danes? Kako se počutite?

Počutim se odlično, saj skrbim za to. Izogibam se prevelikim naporom, hodim na preglede, načeloma pa živim popolnoma normalno življenje.

Od česa je odvisno, kdaj boste imeli novo operacijo?

Če se bom spozabila in prenehala skrbeti za svoje zdravje, kar se lahko zgodi marsikomu, ne da bi se rodil s srčno napako, potem bo vsekakor prej ...

Vas je operacije strah ali si želite, da bi vas čim prej ozdravili?

Operacije se ne bojim. Uspešna je bila pred več kot 20 leti in ne vidim razloga, da ne bi bila tudi zdaj ... Če bi bila sploh potrebna. Popolnoma ozdravela ne bom nikoli, vendar se ne obremenjujem s tem, ker s srčno boleznijo živim že vse življenje in je del mene.

Kakšni so vaše izkušnje z zdravniki? O našem zdravstvu so mnenja namreč deljena, vendar večinoma bolj negativna ...

Do zdaj imam resnično samo pozitivne izkušnje. Seveda so za določene stvari občutno predolge čakalne vrste, ampak sama nimam drugih slabih izkušenj. Imam super zdravnike, ki jim zelo zaupam.

Se veselite, da boste zaradi prepoznavnosti verjetno imeli pri zdravnikih malce prednosti? Vsekakor vas bodo opazili, prepoznali ...

Močno dvomim, da bo tako. To nikakor ne bi smelo vplivati na kakovost zdravstvene oskrbe. Verjamem, da so zdravniki profesionalci, ki vsakemu pomagajo, prednost pa imajo seveda tisti najtežji, in ne najbolj prepoznavni bolniki!

Kako se spoprijemate s prepoznavnostjo? Vas še preseneča, da vas neznanci gledajo, ste v zadregi, imate občutek, da ste se vse življenje pripravljali na to?

Za zdaj je prepoznavnost čisto prijetna, saj še nisem imela kakšnih slabih izkušenj. Ker sem že po naravi odprta oseba in že skoraj vse življenje nastopam, me pogledi neznancev ne motijo, sploh ker so ponavadi opremljeni z nasmeškom in toplim pozdravom.

Verjamete v usodo?

Verjamem, da je usojeno, kje in kdaj si se rodil. Usojene so določene situacije, nadaljnji poteki pa so odvisni od posameznika, kako reagira, kakšne odločitve sprejema. Vsak je svoje usode kovač.

Bi rekli, da vam je naklonjena ali ne?

Kot marsikomu tudi meni ne gre vedno vse po načrtih, ampak mislim, da svojo 'usodo' kar dobro obvladam. Kar me ne ubije, me naredi le močnejšo. (smeh) So stvari, ki so mi naklonjene - kot je moj glas, pa druge, ki me omejujejo - zdravstvene težave.

Vendar 'furam' življenje s tem, kar imam. Življenje ali usoda, kakor pač posameznik želi poimenovati to ‘višjo silo', ti dodeli določene karte in ni pomembno, kako dobre karte držiš, ampak kako dobro in sebi v prid znaš odigrati to igro.(smeh)

Kaj vam daje glasba v primerjavi z drugimi užitki, konjički?

Ko pojem, sem v drugem svetu. Glasba je univerzalni jezik, ki se dotakne vseh nas. Težko je opisati občutke, ko si zapojem. Mogoče je to čista sreča ...

Kako dolgo zdržite v tišini?

Kaj je to tišina? (smeh) Ponavadi je povsod prižgan vsaj radio in to je tudi prva stvar, ki jo naredim zjutraj.

Kaj poslušate za žur in kaj, ko ste žalostni?

Vedno in povsod prisegam na dobri stari rok. Ob bolj otožnih trenutkih poslušam komade Adele ali Duffy, kjer se lahko prepustiš čustvom. Za vsako priložnost, za vsako čustvo pa seveda lahko najdem pesem v širokem repertoarju Tine Turner.

Na koga se obrnete, ko potrebujete nasvet?

To je predvsem odvisno od problema, za katerega potrebujem nasvet. Načeloma pa se še vedno odločam po svoje in se tako učim na svojih napakah.

Imate še kakšne želje razen tega, da bi šla kariera strmo navzgor?

Želja je veliko, vendar se uresničitev lotevam lepo po vrsti. Najprej si želim, da bo moj prvi singel sprejet med širšo množico. Potem seveda čim več koncertov. In seveda da bom na vsakem koraku, ob vsaki moji odločitvi srečna.

Za koncerte ste sestavili spremljevalno skupino. Ali to pomeni, da ste timski človek? Verjetno bi bil zaslužek boljši, če bi nastopali na matrico ...

Ne ukvarjam se z glasbo zaradi zaslužka, čeprav se ga seveda ne bi branila. (smeh) Nastopati na matrico mi je čista muka in šele z glasbo v živo lahko dam 200 odstotkov od sebe.

Stagnacija ubija srečo! Optimistka kljub bolezni

Jerica je kljub bolezni velika optimistka in morda je prav to razlog, da je optimističen tudi naslov njene prve skladbe - Življenje se smeji. Sama pravi, da se rada in veliko smeji, saj prisega na rek, da je smeh pol zdravja.

“Z optimističnim pogledom je precej lažje priti skozi dan, tudi če ti v tistem trenutku ni postlano z rožicam ...” razmišlja Jerica. “Mislim, da so optimistični ljudje tisti, ki znajo ceniti, kaj imajo, in v dobri veri in s pozitivnimi mislimi nadgrajujejo in dosegajo svoje želje in cilje, da ne stagnirajo. Stagnacija ubija srečo.”

Vesela ob prvencu: Pomembno je sporočilo!

Predvsem občutim veselje in resničnost, želim, da bi pesem poslušalci sprejeli, si jo vrteli, dojeli njeno sporočilo in ga poskušali živeti. Komada pa za zdaj še nisem slišala po radiu in verjamem, da se bo veselje, ki ga čutim ob izdaji, ob prvem predvajanju po radiu še potrojilo! (smeh)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri