Kot je poseben uspeh Jana Plestenjaka na glasbeni sceni, tako je poseben tudi njegov slog življenja. Ker pa se prvak slovenske glasbene scene namerava za leto dni umakniti, in ker bo za medije v prihodnje nedosegljiv, smo mu težili toliko časa, da nas je za en dan sprejel in nam pustil, da smo ga spremljali.

 

 

Dobro jutro ... oprostite! Popoldne!

 

Jan se je v svojem glasbenem svetu prav kmalu odločil, da je zgodnje jutranje vstajanje nepotrebno. Predvsem zato, ker je nočni ptič, ker ima morda tudi nekoliko obrnjen bioritem in ker dopoldne verjetno, to poznamo tudi novinarji, nima kaj početi. »Moje skladbe največkrat nastanejo ponoči, včasih samo med ogledom filma dobim preblisk, vzamem list papirja in nastane besedilo,« pove Jan, za katerega je besedilo tudi najpomembnejša stvar pri skladbah, ki jih ustvarja. Šele potem pri Janu nastane melodija – ob domačem klavirju ali pa kitari.

»Vse je odvisno od mojega trenutnega počutja, od tega, kaj delam in kakšen bo album. Zdaj sem v fazi bolj kantavtorskega pristopa in zato tudi več melodij nastane na kitaro,« nam pove ob svoji prvi 'jutranji' kavi ob približno pol treh popoldne. Ja, dejstvo je, Jan vstaja popoldne in tako je že dolgo časa in tako bo verjetno tudi ostalo. Potem se počasi v svoji hiši v Strunjanu, kamor nas je prijazno sprejel, pripravi za svoj dan, ki ga ima skoraj vedno natančno začrtanega pred seboj.

 

Zajtrk in kava

 

Obožuje dobro kavo. Takšno surovo, kratko, brez vseh možnih olepšav in po njegovem ni boljšega kot kava v dobri družbi prijateljev, za kar največkrat, če je le lep in prijeten sončen dan, zavije v Kanelo.

»Kanela je tak zanimiv plac. Začeli smo dejansko skupaj, tudi v Kaneli se je zgodba začela pred 20 leti, tako kot pri meni, in še danes sva z lastnikom Draganom Sojičem odlična prijatelja, saj smo skupaj naredili veliko dobrih in tudi norih stvari. Tudi Draganov sin Bogdan je glasbenik pri skupini Escobar in tako uživamo skupaj. Kanela je eden od redkih lokalov, ki svoj oder velikokrat nameni mladim, neuveljavljenim glasbenikom,« nam pove Jan ob okusni pici, ki si jo je privoščil po kofetkanju z Draganom, njegovim sinom in ženo Sašo.

Po zajtrku in kavi se Jan navadno še kje ustavi, da pozdravi kakšnega prijatelja, in tako je bilo tudi na dan našega obiska, potem pa smo se odpravili v njegovo kraljestvo in Jan nam je pokazal, kje nastajajo njegove skladbe.

 

Klavir in kitare, večne ljubice

 

Janova večna ljubica je kitara. Kitaro se je začel učiti že pri petih letih v domači Škofji Loki in verjamemo, da ga ni benda, ki bi ne imel Jana za kitarista. A Jan se je (na srečo) odločil, da bo tudi pel, kitara – pa ne le ena, več njih – je postala njegova večna sopotnica.

»Tule imam nekaj kitar, tistih meni najljubših, brez katerih ne morem. Nekaj jih sameva v studiu, kjer tudi ustvarjam. Skladbe pa nastanejo tudi za klavirjem, malo je odvisno od tega, katera, kakšna, v kakšnem ustvarjalnem trenutku sem,« nam zaupa Jan med tem, ko sedi za črno-belimi tipkami, a že kaj kmalu pogleda na uro in čas je za, kot pravi Jan temu, nomadsko življenje.

 

Hedonist Pod trto

Jan je pred kratkim svojega 'šminkerskega' bavarca zamenjal za klasičnega lepotca s trikrako zvezdo na sprednjem delu maske, ki mu, resnici na ljubo, veliko bolj pristaja kot tista prejšnja zverina. Kromirani odbijači, maska, les, usnje, vse tisto, kar mora imeti pravi avto pravega moškega s statusnim simbolom, je našel v svojem novem najboljšem sopotniku, ki ga Jan pred hišo v Strunjanu obloži še s kitaro, potem pa tudi nas čaka trenutek za odhod. »Prav všeč mi je ta avto, v njem se odlično počutim,« se zasmeji s svojim znanim smehom in že smo na poti proti Ajdovščini, a preden odidemo, je na vrsti še večerja.

 

»V Strunjanu v Gostilni pod trto se vedno dobro je,« mi je zaupal že pred leti, in ko sem, vedno lačen, nekoč preizkusil njegov nasvet, sem se sveto prepričal, da je imel še kako prav. Jan ve, kaj je dobra glasba, kaj je lepa ženska, kaj je umetniška slika, kaj je dobra kava, kako se pije dobro vino in očitno tudi, kje se dobro je. »Ne samo dobro, tukaj je odlično,« nam pripomni in med večerjo ne moremo mimo občutka, da so vse stvari pri Janu povezane s hedonizmom in dobrimi prijatelji. Jan je očitno rad tam, kjer se dobro počuti. A časa nam primanjkuje in odpravimo se proti Ajdovščini.

 

Cane prevzame volan

 

Na poti proti Ajdovščini, kjer Jana na dan našega obiska čaka še koncert z njegovo skupino, nas prestreže Cane. »Cane ni varnostnik, kot številni pravijo. Je moj asistent, to so ljudje, ki jih poznam in cenim že leta, ki poznajo tudi mene in zaupamo si,« nam pove Jan, ko se presede na zadnji sedež velikanskega terenca, Jernej, med prijatelji poznan kot Cane, pa skoči za volan in pot se nadaljuje.

In čeprav številni mislijo, da gre za muho našega zvezdnika, gre le za to, da če Jan želi publiki dati vse od sebe – drugače niti ne zna – potem je na koncu koncerta utrujen in dolge vožnje po vsej Sloveniji bi se lahko kaj hitro klavrno končale. Zato je tu Cane, ki poskrbi, da je vse O. K., da Jan pride živ in zdrav s koncerta in da lahko, če je potrebno, po njem v avtu tudi zadrema. In že je pred nami Ajdovščina, naša zadnja postaja, preden bo na stotine mladih grl z Janom pelo njegove skladbe.

 

Norenje do jutra

Ura je še zgodnja, a Jan vztraja, da je na tonskih vajah vedno zraven. Perfekcionist ne spusti ničesar iz rok. »Saj bi lahko prišel malo pred koncertom. Imam odlično skupino, ki bi poskrbela za vse, ampak rad naredim vse popolno in zdi se mi, da je to pravilen odnos do dela, do oboževalcev,« pove v zaodrju, kjer so se že zbrali tudi Coto, Štiba, Dagi, Purič in Žiga. »Fantje niso le moja spremljevalna skupina. So velik del mojega nastopa, postali smo družina, prijatelji, načeloma smo vsi skupaj skupina,« nam pojasni Jan, ki s spoštovanjem do vsakega izmed njih tudi stopi na oder. In ko se začne velika zabava, je našega dela konec. To zgodbo že poznate, saj ste tudi vi verjetno eden izmed več kot milijona ljudi, ki so v 20 letih delovanja, kolikor jih je Jan nabral do danes, že žurirali in se zabavali na njegovih koncertih. Če še niste, je 27. marec pravi dan, da to poskusite. Nam je bilo vedno 'the best'. Ko pozno ponoči odhajamo s terena proti domu, se proti Ajdovščini še vedno vije kolona vozil, ki gre 'žurat na Plestenjaka'. Ja, to je Janov čar, Jan to zmore, zna in priznamo, da smo veseli, da je ta dan delil z nami. Lepo smo se imeli.

 

 

20. marec 2012 Domači trači foto: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri