Jaka Ihbeisheh, 25-letni napadalec Primorja, je eden izmed mladih nogometnih upov, ki si nekoč želijo uspeha tudi zunaj naših meja. Čeprav je odraščal le z mamo, ga je ta vedno spodbujala pri njegovih nogometnih podvigih, nanj pa je ponosen tudi oče, s katerim sta pred časom spet navezala stik.
Vaš priimek je dokaj neobičajen, najbrž vas pogosto vprašajo, od kod izvirajo vaše korenine?
Priimek je arabski, saj moj oče prihaja iz Palestine. Mama pa je Slovenka, tako da sem bil rojen tukaj.
Kako sta se vaša starša sploh spoznala?
Oče je v študentskih letih živel v Zagrebu, kjer je študiral medicino, mama pa je tam imela prijateljico, tako da se je njuna pot kmalu prekrižala. Ko sem bil v prvem razredu osnovne šole, se je preselil nazaj v Palestino, tako da smo takrat izgubili stike. Nikoli niti nisem spoznal svojih arabskih korenin, vse, kar me spominja nanje, je moj priimek.
Kaj pa sploh veste o svojem očetu?
Vem, da tam še vedno opravlja zdravniški poklic, sicer pa sva že pred časom prek interneta ponovno navezala stik, tako da lažje ostajava na tekočem, prav tako pa spremlja tudi mojo kariero.
Kaj pa pravi o tem, da ste si izbrali nogometno pot?
Ker je sam bolj akademski tip človeka, bi bil seveda zelo vesel, da bi se tudi jaz podal v te vode, saj se zaveda, da se lahko kariera profesionalnih športnikov pri določenih letih konča, in seveda ga skrbi, kaj bom počel v daljni prihodnosti.
Ste ga imeli že možnost obiskati?
Prvič smo ga obiskali med šolskimi počitnicami na začetku osnovne šole, bila je resnično izjemna izkušnja, še posebej pri tako mladih letih, saj sta tam popolnoma drugačna kultura in način življenja. S Slovenijo se Palestina nikakor ne more primerjati, še posebej po razvitosti ne, zato sem kar vesel, da živim tu. Je pa res, da če bi ostali tam, bi se najbrž moje življenje razvilo v popolnoma drugačni smeri.
Pa mislite, da boste še kdaj obiskali to arabsko državo?
Po koncu sezone imam v načrtu, da bi očeta obiskal za kakšen teden, saj bi ga bilo lepo spet videti po 17 letih. Upam le, da bo potovanje sploh mogoče, saj so razmere zaradi nemirov tam zelo slabe in lahko hitro pride do zapletov.
Ste kaj pogrešali to, da oče ni bil del vašega otroštva?
V otroštvu nikoli nisem imel občutka, da mi kaj manjka. Tudi ko sem pri prijateljih videl, da imajo oba starša, se nikoli nisem vprašal, zakaj pa pri meni ni tako. Moja mama je izjemna ženska in lahko sem le vesel, da jo imam. Vedno me je spodbujala pri vsem, kar sem želel početi, še posebej kar se športa tiče. Pogosto opazim, da starši svoje otroke silijo v določene aktivnosti, prek katerih izživljajo svoje neuresničene sanje. Pri meni nikoli ni bilo tako, saj sem se z nogometom spoznal skozi igro in predvsem zabavo. To je bil tudi razlog, da sem vztrajal in nisem nehal igrati niti v srednji šoli kot nekateri prijatelji.
Potem vam nikoli ni bilo žal, da ste morali namesto druženja s prijatelji iti na trening?
Odrekanja so seveda del profesionalnega športa, vendar to še ne pomeni, da sem bil prikrajšan za druženje s prijatelji. Le takrat, ko sem imel naslednji dan tekmo, nisem bil ravno pozno zunaj. Po nekem času pa padeš v takšen krog ljudi, ki imajo iste cilje in aktivnosti, tako da je druženje veliko lažje.
"Pri nas skoraj ni oboževalk"
Vsi poznamo stereotip, da so nogometaši znani kot ženskarji, vendar pa Jaka o tem razmišlja malo drugače: "Moramo ločiti med tujino in Slovenijo, saj pri nas nogomet ni na takšnem nivoju kot na primer v Angliji in Španiji, kjer so igralci pravi zvezdniki in imajo množice oboževalk. Če si David Beckham spremeni svojo pričesko, napolni strani vseh medijev, če se pojavijo govorice o varanju, pa je zanimanje še toliko večje." Vseeno pravi, da se v Sloveniji seveda tudi dogajajo podobni primeri, vendar niso tako izpostavljeni. Ker zase pravi, da ni tako medijsko prepoznaven in le redko ponočuje, posledično tudi nima oboževalk, svoj prosti čas pa veliko raje posveti svojemu dekletu Maji, s katero sta zaljubljena že tri leta, pred dvema letoma pa sta postala tudi ponosna lastnika mopsa Tora.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
