Carmen Levovnik je v svetu tehno glasbe poznana pod vzdevkom Trick-C, njeni oboževalci pa jo poznajo tudi pod vzdevkom prve dame slovenske elektronike. Je namreč ena od prvih, ki so zajadrale v ta glasbeni svet pri nas in letos mineva že dobrih 20 let njenega delovanja.
Story: Znani ste pod vzdevkom mama prleškega tehna. Kaj se skriva za tem?
Korenine tega ležijo v mojem domačem kraju - Prlekiji. Tam se je moja didžejska pot začela oz. v tem kraju so med drugim bili tudi prvi elektronski dogodki v Sloveniji, ki sem jih organizirala med letoma 1995 in 1996, po tem pa sem se preselila v Maribor, pozneje v Ljubljano. Mama pa zato, ker sem začetnica, pionirka slovenske elektronike in tehna. V zgodnjih 90. letih je bilo (in še vedno je) središče tehna skrajni SV del Slovenije na tej strani Mure. Temelji elektronike so ostali. Moj stil je vedno bil tehno, zato se me je prijelo tudi ime mama prleškega tehna.
Story: Kaj vas najbolj navdušuje v svetu elektronske glasbe?
Po 20 letih ugotavljam, da sem še vedno v prvi vrsti didžejka. Obožujem nastope, rada delim energijo, svoje misli skozi glasbo, širim dobro voljo, sem tista oseba, ki nariše nasmeh na obrazih. Ne glede na izkušnje me po vseh teh letih še vedno spremlja kanček treme, saj želim od sebe dati maksimalen užitek ljudem (ob tem so pomembni vsi vidiki, tudi počutje). Trenutek, ko slišim prvi beat in ljudi zapeljem v svet svoje glasbe, je zame magičen. Takrat pozabim na vse in sem samo tam - za njih.
Poleg tega organiziram tudi svoje dogodke pod znamko BodyWork. Še danes srečujem ljudi, ki prvič slišijo za elektronsko glasbo ali tehno kot zvrst na splošno. Večinoma je tako, da prvič pridejo iz radovednosti, drugič in naslednjič pa že zato, ker jih prevzame zgodba. Navdušujejo me odziv publike, energija, neverbalna govorica, komunikacija brez besed. Ponosna sem na to, da sem v vseh teh letih organizacije dogodkov dobila samo pozitivne kritike, in tudi to je del navdiha, ki me žene naprej.
Story: Čeprav ste rojeni v Nemčiji, živite in delate v Sloveniji. Glede na našo situacijo vas nič ne žene, da bi odšli drugam?
Živela sem v Nemčiji, v Sloveniji v različnih krajih, didžejstvo me je pripeljalo v mnogo dežel. Obiskala sem Turčijo, Kosovo, Belgijo, sosednje države, vendar sem povsod (čeprav sem uživala) pogrešala dom in domače ljudi. Rada sem šla v svet, vendar sem vedno raje bila doma. In tako sem se že pred leti vprašala, kako lahko, namesto da jaz grem v svet, svet pripeljem k sebi domov. Iz izkušenj sem pobrala najboljše in začela na novo zidati temelje scene na našem področju. Ni lahko, kadar greš od doma, ustvarjaš drugje in pustiš vse za sabo.
In ni druge, da začneš znova. Ampak ravno v tem je čar. Če želiš nove izkušnje, se moraš otresti starega. Ena vrata zapreš, druga se odprejo, z novimi izkušnjami pa pridejo tudi novi ljudje. Točka preloma se je zgodila lani poleti. Odziv na našem open pikniku za prijatelje in njihove prijatelje je bil presenetljivo pozitiven. Žar, didžeji ves dan, prijetna družba, sonček, plešoči veseljaki sredi otoka ob podzemnih zvokih tehna. In tako smo odprli Pandorino skrinjico.
Rodila se je želja po več takih dogodkih, več take glasbe in druženju, kjer glasba ni glavno vodilo. Postavili smo standard, ki temelji na 20-letnih izkušnjah, in takrat sem dokončno dobila potrditev, da sem na pravi poti in da bom do konca življenja živela in ustvarjala v domačem kraju. Želje so postale resničnost, novi cilji so že postavljeni in še vedno se veselim vsakega novega koraka, nove izkušnje.
Story: Nekako ste zasidrani v Prlekiji, kjer je zagotovo veliko manj stresa kot v prestolnici. Kako pa je glede dela?
Kadar govorimo o delu, je Pomurje pokrajina, ki ima najnižjo stopnjo zaposlenosti. Vendar zame to ni bila ovira, saj zraven glasbe počnem še druge stvari, ki me navdušujejo, veselijo in predstavljajo primarni vir dohodka. Med drugim se ukvarjam z nevrolingvistiko (NLP), pred kratkim sem pridobila certifikat in licenco za NLP Coacha. Pomeni, da sem strokovno podkovana, da z uporabo posebnih tehnik in vprašanj, ki temeljijo na NLP-ju (nevrolingvistiki), pomagam ljudem (največ delam z mladimi), da hitreje dosežejo svoje cilje. Da sem didžejka, pa ima tudi pri tem svoje prednosti.
Story: Veliko delate torej z mladimi. Kako se razumete z njimi?
Vedno sem obdana z mladimi in vsi preživljajo iste faze odraščanja. Znajdejo se na razpotjih in potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo, kadar potrebujejo pomoč. Največkrat je tako, da staršem ne morejo zaupati, večina jih ne bo razumela, šolski psihologi pa so preveč zasidrani v administrativne poti in imajo premalo življenjskih izkušenj. V tem pogledu imam ogromno prednosti. Sem v takih letih, da se odlično razumem z mladimi in hkrati njihovimi starši (večina populacije mladih med 20. in 25. letom ima starše mojih let), imam lastne življenjske izkušnje, tudi tiste neprijetne.
Imam poklic in hobi, ki me izpolnjujeta in navdušujeta, ter ogromno izkušenj na področju mentorstva (predvsem pri reševanju težav, od slabega učnega uspeha, nezaželene nosečnosti, pomanjkanja samozavesti, čezmernega uživanja alkohola in drog do nerazumevanja družine in okolice ...). Že od nekdaj sem si želela delati največ z mladimi, morda tudi zato, ker ko sem sama bila mlada, nisem imela nikogar, ki bi mi tako lahko stal ob strani. Zavedam pa se tudi, da pomanjkanje takih vsebin v šolah povzroči dolgotrajno luknjo, ki jo moraš kot mlad človek zapolniti takrat, ko pustiš šolo za sabo in se življenje zares začne.
Story: Predvsem se tudi trudite, da bi elektronska glasba dobila svoj pečat. Kako pa je na SV Slovenije?
Že nekaj časa me žene želja, da bi sceni vrnila prvinsko alternativno dušo. Zato sem s prihodom v domači kraj izkoristila priložnost ter začela zidati od temeljev. Moj dobri prijatelj Veztax mi je pred leti dejal, živiš, dokler imaš domače za sabo. In šele danes spoznavam, da je to res. Zdaj, ko sem se znova aktivirala na domačem terenu, imam največ kvalitetne podpore, gledano skozi celotno kariero. Sem si pa že od selitve iz domačega kraja vedno želela postaviti najskrajnejši SV del Slovenije na zemljevid slovenske elektronike.
Zadnje leto in pol sem organizirala samo še zasebne zabave in raziskovala teren, kjer se v zadnjih 15 letih, ko nisem živela doma, ni zgodilo nič pretresljivega. Nasprotno. Nepoznavanje razlike med komercialno glasbo, kvalitetno underground elektroniko, pojmom tehno parti ali običajnimi veselicami, kjer se vrti elektronska glasba, je bilo nepojmljivo.
Tako sem se na hitro aktivirala in za začetek organizirala DJ-tečaje in tečaj produkcije, prek katerih sem prišla stik z mladimi, ki jih elektronska glasba zanima. Celo v trgovinah sem mamicam na blagajni delila podpisane CD-je na željo njihovih otrok, ki so takrat imeli 15 let, danes so obiskovalci mojih dogodkov. Tako se je začelo in kmalu sem dobila podporo domačih, tudi lokalnih ustvarjalcev, ki so v sodelovanju in združevanju videli priložnost za razvoj elektronike v naši pokrajini.
Story: Ko ste začeli s svojim poslanstvom didžejke, ste bili zagotovo v manjšini. Danes je vse bolj pogosto, da za mešalnimi pulti vidimo nežnejši spol. Kaj menite o tem?
O tem vprašanju pravzaprav nikoli nisem preveč razmišljala. Ko nekaj počneš, je vseeno, kdo si - ali ženska ali moški. Trg pa kaže dejansko sliko in za zdaj je tako, da je več interesa za poslanstvo didžeja med moškimi. To je dejstvo. Biti ženska za pultom ima vsekakor svoje prednosti, pri nastopu pa je pomemben le odziv publike. Si bil dober ali nisi. Bi pa se dalo razpravljati o moralnosti in etiki početja nekaterih žensk, ki svoje atribute izkoriščajo za to, da bi hitreje napredovale po lestvici uspeha.
Story: V okviru 20. obletnice delovanja boste organizirali tudi zanimiv dogodek. Nam zaupate kaj o tem?
Ja, drži, letos praznujem 20-letnico kariere. Posebnost tega dogodka je, da bo v Logarovcih, kraju, kjer sem pred slabimi 20 leti organizirala prve elektronske dogodke v Sloveniji (naključje je naneslo, da smo domačo rezidenco pred nekaj meseci dobili prav na isti lokaciji). Izbor didžejev, ki bodo nastopili ob tem, ni naključen. Oder bom delila z legendami tehna, ki še danes zaznamujejo mojo rave galaksijo. Glavni gost bo tako nizozemski tehno pionir Misjah, ki bo premierno nastopil v Pomurju s svojim zlatim naborom 'oldis goldisov' na treh gramofonih, poleg njega bosta nastopila še Veztax iz Slovenije in Mary iz Zagreba, s katerima sem orala štajersko in zagrebško ledino od vsega začetka. Iz mlajše generacije didžejev prihaja Teo Harouda, prav tako iz Zagreba, najbolj pa se veselim nastopa Danteja Benamija, s katerim sem povezana zasebno in glasbeno že 16 let. Dogodek bo tako obarvan z novodobnim podzemnim in oldis tehnom, na račun 20-letke pa sem si zaželela poustvariti tudi nekaj tistega prvinskega rave vzdušja. Dogodek bo v prostorni hali. Laser, megla, stroboskop, nekaj umetniških nastopov, iz omar se že vlečejo rejverska oblačila, da bo vse v duhu 20 let, prvih 20 let. (smeh)
