Lepotica Aida Muratovič je krasila že številne naslovnice revij, trenutno pa jo lahko občudujete tudi v Playboyu. Predvsem pa je njen obraz najbolj prepoznaven v modnem svetu. Čeprav se ni nikoli medijsko izpostavljala, je še vedno ena tistih, ki imajo kot model pri nas in v tujini ogromno dela.
Medijsko se bolj malo pojavljate, čeprav vas lahko srečamo na številnih modnih dogodkih. Kako to?
To mi nikoli ni bilo v interesu. Tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem nikoli bila rada v središču pozornosti. Če se udeležim kakšnega dogodka, sem navadno tam zato, ker delam. Sicer me ne vidite na takšnih ali drugačnih prireditvah. Raje se pojavljam manj in kakovostno, kot pa da bi bila nenehno na naslovnicah revij.
Kot model ste delali v različnih državah, tudi v Indiji. Kakšni so spomini na tisto obdobje?
Pred kratkim sem se recimo vrnila iz Kitajske, in če sem iskrena, mi ta trg ni bil najbolj všeč. V Indiji sem preživela največ časa. Bila je zanimiva in meni pisana na kožo. Ostali so mi res prijetni spomini, saj sem spoznala veliko prijateljev in ljudi, ki so povezani s filmsko industrijo in Bollywoodom. Sicer se z nekoliko grenkim priokusom spominjam svoje bolezni. Zbolela sem namreč za malarijo, ampak me to me ni odvrnilo od želje po vnovičnem obisku. Mogoče že letos ... Ponudb je ogromno, samo odločiti se je treba.
Kako ste okrevali in kakšna je tam zdravstvena oskrba?
Zbolela sem na srečo v Sloveniji, torej dober teden dni pozneje, ko sem že bila doma. Tipični znaki te bolezni so, da nimaš apetita, mrzlica, glavobol in zelo povišana telesna temperatura z močnim potenjem. Poznamo tri stopnje nevarnosti malarije in sama sem zbolela za drugo (Plasmodium vivax). Moram reči, da sem bila razočarana nad oskrbo pri dežurnem zdravniku v Mariboru, saj so me prvič, ko sem prispela v bolnišnico, poslali domov in mi rekli, da imam mišjo mrzlico, ter mi dali škatlo aspirina. V tistem času je namreč razsajala mišja mrzlica.
Bila sem ogorčena! Vedela sem, da ne gre za to, in čez nekaj dni sem se vrnila, ker se mi je stanje samo slabšalo. Takrat so me potem vzeli resno. Pozdravila sem se s tabletami, ki so jih morali posebej naročiti iz tujine. Pravijo, da se lahko bolezen vrne. Sicer se s tem ne obremenjujem, saj se počutim odlično in upam, da mi bo zdravje še dolgo služilo. Sicer pa imam veliko znancev, ki so se za to boleznijo zdravili v Indiji.
Kaj je najtežje, ko si v tujini? To, da si prepuščen sam sebi, ali to, da ne poznaš kulture in navad?
Težko je, kadar te na potovanjih zagrabi domotožje, ampak to spada zraven in čez čas se navadiš biti odsoten od doma. Sicer se hitro navadiš druge kulture in življenja, ki te obdaja. Zavedam se, da ta posel ne more biti večen, in ker sem takšna oseba, da počnem več stvari hkrati, se pozneje vidim v wellness oz. turistični dejavnosti ali celo na športnem področju kot osebna trenerka. Bomo videli, kam me bo pot zapeljala.
Za zdaj ostajam zvesta manekenskim izzivom v tujini. Videla sem že veliko, ampak želela bi si obiskati še Los Angeles in poskusiti, kako modni svet deluje tam. Veliko ljudi mi pravi, da bi že zdavnaj morala spakirati kovčke in se preseliti tja, ampak ni tako lahko.
Kako je sploh z delom v tujini?
V tujini je veliko več dela kot pri nas, saj pri nas modni svet ni tako cenjen oz. je popolnoma razvrednoten. Agencije poskrbijo za koordinacijo in potek dela. Sama pa sem tudi že toliko navajena, da poskrbim za svojo varnost. Navadno se točno pozanimam in preverim, v katero agencijo se odpravljam in kakšne reference ima. Nimam miru, dokler teh stvari podrobno ne preverim, preden se odpravim na pot. Do zdaj sem imela s tujino same pozitivne izkušnje in upam, da tako tudi ostane.
Katero delo vam je ostalo najbolj v spominu?
Imam veliko lepih spominov. Najbolj sem si zapomnila, ko smo se z ljubljansko ekipo odpravili na Maldive. Tam smo preživeli dva delovna tedna in posneli veliko materiala in reklam za športne aktivnosti. Bilo je naporno, saj smo vsako uro snemali drug šport, snemanje na soncu pa je precej utrujajoče. Ampak Maldivi so res rajski. Tudi tja bi se še kdaj z veseljem vrnila. Priporočam za kakšen dopust! (smeh)
Predvsem sem hvaležna, da zaradi dela veliko potujem in spoznavam ogromno ljudi, nove kulture, njihove običaje in kulinariko. Če te to veseli, je resnično lahko rajsko delo. Po razhodu z dolgoletnim fantom me nič več ne veže na moj rojstni kraj Maribor. Mogoče se tudi kdaj v prihodnosti vidim kje zunaj Slovenije, kjer so večje možnosti za nas mlade. Vprašanje je le, kdaj se bom opogumila in odšla za vedno.
Marsikatero dekle si želi postati model in se sprehajati po modni pisti. Kakšno popotnico jim lahko daste?
Veliko punc nekako skrene s poti, saj se premlade podajo v svet. Sploh kar se tiče tujine. Sama sem se odpravila pozneje, ko sem bila res pripravljena. Verjeti moraš vase in si krepiti samozavest. Meni so recimo rekli, da ne bom nikoli mogla delati v tujini, pa sem dokazala ravno nasprotno, ker sem verjela vase.
V Sloveniji to delo ni perspektivno, zato se dekleta, ki se s tem profesionalno ukvarjajo, povežejo s tujino. V tujini pa je konkurenca velika, ampak pri naročnikih nikoli ne veš, kaj si bodo zaželeli. Zato so potrebne avdicije, da si te ogledajo v živo.
Trenutno vas lahko občudujemo tudi v Playboyu. Kako gledate na žensko goloto?
Po dolgem času se bom videla pomanjkljivo oblečeno, saj sem kar trikrat krasila naslovnice podobnih revij, ampak takrat sem bila še mlada punca. (smeh) Zdaj lahko rečem, da sem ženska. (smeh) Bolj od popolne golote mi je všeč, da so intimni deli zakriti. To se mi zdi nekako bolj seksi in zapeljivo. Lepo je videti ženske, ki se opogumijo in pokažejo svoje telo, ampak osebno ostajam samo pri tem. Lepo pa je, da ženske zberejo pogum in razkrijejo svoje čare. Sploh če je to v priznani reviji. Fotografije so mi všeč in upam, da bodo tudi vam.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
