Vrhunska klasična glasba v prestolnici: Genija v Ljubljani

»Ni mi treba hoditi v London ali na Dunaj,« sem pomislila, ko sem z zaprtimi očmi, udobno posedena v sedež z visokim vzglavjem, kot nalašč za sanjarjenje, poslušala prvi koncert v novi sezoni abonmaja Kromatika.

Zmagovalec prestižnega pianističnega tekmovanja fundacije Van Cliburn 2009 Haochen Zhang je ravno izvajal Beethovnov 3. klavirski koncert in dobesedno vsaka zaigrana nota je bila mojstrovina zase. Zmaga na Van Cliburnu je bila le eden izmed številnih uspehov leta 1990 rojenega kitajskega pianista, ki je kot čudežni otrok že pri petih letih z neverjetnim občutkom igral Mozartove in Haydnove sonate. Predstavljajte si torej, kako odlično zveni zdaj, ko je zrel glasbenik.

Maestro En Shao, ki že 11. leto zapored dirigira Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija, je s taktirko mojstrsko usmerjal orkester, da so člani delovali skladno, kot da gre zgolj za eno osebo, in ne velik orkester različnih glasbil. Dan prej sem se z obema pogovarjala v kavarni City Hotela – vrhunec kariere za novinarko, ki vse dneve posluša klasično glasbo na 3. programu Radia Slovenija, Radiu Ars.

Sanjavo poduhovljeni Haochen Zhang

Ob srečanju z njim sem bila presenečena, kako vljuden je in prav nič vzvišen. Toda ko sem malo pobrskala po spletu, sem ugotovila, da slovi po svoji umirjeni naravi. Čudežnega otroka si človek pač drugače predstavlja, a Zhanga ni slava prav nič prevzela.

Njegova starša nista glasbenika, klavir je prišel v hišo zato, ker je mama v reviji Reader's Digest prebrala, da igranje nanj spodbuja razvoj inteligence pri otrocih.

»Ne glede na to, kako radi imajo glasbo, seveda ni otroka na tem svetu, ki bi rad vadil,« se pošali Zhang, »v tem smislu sem seveda potreboval nekaj 'prisile' staršev. Toda kljub temu je bilo igranje klavirja zame vedno nekaj, kar je naravno, kar mi ponuja ugodje. Od prvega dne sem vedel, da je igranje zame posebno doživetje.«

Po naravi je bolj vase zaprt, pravi, da se počuti udobneje 'v lastnih možganih', v svojem lastnem duhovnem svetu.

»Glasba čudovito ustreza mojemu značaju, saj med igranjem komuniciram s svojimi notranjimi čustvi,« pravi. Prvi samostojni nastop je imel, ko je bil star pet let, pred 1.300 poslušalci. Kljub temu ni bil živčen, zgolj vznemirjen in nestrpen.

»Ko si otrok, niti ne veš, kaj je pritisk. Kaj pomeni biti javno izpostavljen,« pravi in doda: »Užival sem v tem nedolžnem stanju. Ko odrasteš, postanejo tvoje misli bolj zapletene, vse bolj postane pomembno, kaj si bo mislilo občinstvo, kaj čutijo drugi ljudje.«

Čeprav je na tekmovanju osvojil veliko prvih mest ter nekaj tretjih, zase pravi, da ni tekmovalen.

»Če kot glasbenik uživaš zgolj v tekmovanjih, v bistvu uživaš v zmagovanju, in ne v glasbi sami,« razloži svoje stališče. Veselje do zmag se mu ne zdi zdravo, saj po njegovem mnenju tako razviješ samo občutek večvrednosti. In res – znan je po svoji skromnosti in tudi sama sem ga med pogovorom doživela kot prijetnega, čeprav seveda izredno inteligentnega in razgledanega. »Glasbenik se ne bi smel počutiti boljšega od drugih. Nismo na tekaški stezi in nismo športniki,« umirjeno razloži in doda: »Verjamem pa, da lahko tekmovanja človeka naučijo, da se osredotoči samo na glasbo.« Igrati samo zase se mu zdi lahko, toda ko si na tekmovanju, si izpostavljen pritisku javnosti, občutiš strah, zapletene misli, zato se je težko zbrati. Vse to povzroči, da se glasbenik, čeprav je dobro pripravljen, hitreje zmoti pri igranju. Zato je tekmovanje po njegovem mnenju predvsem trening, da se kljub vsemu pritisku zmoreš skoncentrirati zgolj na glasbo. »To je za soliste ključnega pomena. Da se znaš posvetiti le glasbi pred različnimi občinstvi, v različnih državah, z različnimi orkestri ... Da ostaneš zvest glasbi, kljub vsem dejavnikom, ki jih ne moreš nadzirati,« razloži Zhang.

Njegov glasbeni okus se z leti ni preveč spremenil. Že od petega leta je velik oboževalec Mozarta. Čeprav ni vedno na prvem mestu njegove osebne lestvice najljubših skladateljev, je vselej med prvimi petimi. »Čar njegove glasbe je v tem, da jo lahko razume tudi otrok, hkrati pa se lahko z njo poistoveti tudi mladostnik ali oseba srednjih let,« pravi in razloži: »Njegova nedolžnost pušča toliko različnih možnosti interpretacije za ljudi vseh starosti.« Drugače je z Brahmsom. Ko je bil majhen, ga ni preveč maral, saj ni razumel njegove glasbe, zdaj pa ga zelo občuduje. V zadnjem času ga vse bolj navdušuje tudi Schumann.

Kot 11-letni deček je osupnil kritike in občinstvo s svojo izredno zrelo izvedbo Chopinovih etud. »O Chopinu imam podobno mnenje kot o Mozartu. Vedno sem se počutil povezanega z njim. Kot otroka me je očarala zvočnost njegovih skladb, ki so zelo naravne, in otroci imajo radi glasbo, ki je naravna in intuitivna. Zdaj me bolj očara plemenitost njegovih del, ki jo mnogo ljudi spregleda.«

Zhang živi v ZDA, v Filadelfiji, igra pa po vsem svetu – v ZDA, v Južni Ameriki, na Kitajskem, v Koreji, po Evropi ... »Filadelfija je zelo udobno mesto, zelo priročno in intimno. Odvisno od tega, v kateri soseski živiš, toda soseska v centru Filadelfije, v kateri živim, je takšna.« V prostem času rad bere, se pogovarja s prijatelji prek spleta, gleda filme, posluša glasbo ... Obožuje vse vrste knjig, najraje ima poezijo. Klasično in moderno. Eden njegovih najljubših pesnikov je William Stanley Merwin. Njegova zbirka Beseda v svinčniku je pred leti izšla tudi pri nas (Založba MKZ). Rad ima tudi klasične kitajske pesnike. »Li Po ni eden izmed mojih najljubših,« se zasmeje, ko ga povprašam po enem redkih, če ne edinem kitajskem pesniku, o katerem smo se učili v šoli.

V prostem času gre, če mu le čas dopušča, na koncert ali v kino. »S športom se pa ravno ne ukvarjam,« se nasmehne.

Zakaj se je odločil, da zaigra v Ljubljani? Se z dirigentom En Shaom morda poznata že od prej? »En Shaa sem spoznal, ko sem bil star 13 let. Skupaj sva prvič igrala v Beogradu januarja 2011. Na igranje z njim imam zelo zabavne spomine. Je zelo navdihujoča oseba in dirigent. Veseli me, da bom spet igral z njim in pravi užitek je biti prvič v Ljubljani in igrati tu. Orkester je zelo dober, so zelo disciplinirani in predani glasbi,« se je veselil koncerta v Cankarjevem domu.

Stvarni in zagrizeno realistični maestro En Shao

Maestro En Shao se je rodil v Tianjinu na Kitajskem. Pri štirih letih je začel igrati klavir, leto pozneje pa še violino. Konec najstniških let je že deloval kot skladatelj. Dirigira številnim svetovno priznanim orkestrom, a je zadnjih 11 let tudi dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

Tudi z maestrom Shaom sem se dobila v kavarni City Hotela. Zmotili smo ga med popoldanskim počitkom, zato se je zdel rah-lo zaspan – toda ta vtis je bil napačen, saj so bile njegove misli še kako budne in pronicljive. Oblečen je bil v kapri hlače in športen pulover. Gospod v srednjih letih s prijaznim, a tudi hudomušnim obrazom. Že ob njegovem odgovoru na moje prvo vprašanje se mi je posvetilo, zakaj je Zhang rekel, da je zelo zabavno sodelovati z njim.

»Oni so se tako odločili. Sam se nisem odločil glede ničesar. Sprejmem vsako ponudbo, ki jo dobim. V mojem življenju vedno drugi ljudje odločajo o tem, kaj bom počel. Nimam dovolj moči, da bi odločal,« je s popolnoma mirnim obrazom odgovoril na moje vprašanje, zakaj se je že kar oddaljenega leta 2006 odločil, da prime za taktirko Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Kljub temu da so se drugi odločili, da bo živel pri nas, mu je Ljubljana zelo všeč, še zlasti zaradi čistega zraka. Pravi, da je mesto lepo, prav tako pokrajina in ljudje so prijazni. »Je eden najlepših krajev na svetu,« pravi. Njegov najljubši kraj v Sloveniji je Bled.

Pravi, da sicer nima prostega časa. Z orkestrom vadijo štiri ure na dan, ves preostali čas porabi za priprave, branje in poslovne pogovore z ljudmi po vsem svetu.

Čeprav je bil tako kot Haochen Zhang tudi on nekoč čudežen otrok, saj je začel igrati že pri štirih letih, se mu je v najstniških letih igranje uprlo.

»Mati me je silila igrati, zato sem preživljal precej težke čase,« pravi in pojasni: »Zdaj ne igram več, z glasbo sem ukvarjam tako, da veliko raziskujem in berem o njej.« Potem v svoji značilni skromnosti in nekakšnem življenjskem credu, da je treba pluti s tokom, doda, da ne zna dobro igrati na inštrumente, da ne zna dobro skladati in da je pač treba početi nekaj, v čemer si dober.

En Shao ima v Veliki Britaniji ženo in dva sinova – starejši je star 22 let, mlajši pa 16. Noben od njiju ni glasbenik, mlajši je srednješolec, starejši pa študira biokemijo. Pravi, da klasične glasbe ne marata niti poslušati.

Življenje v družini sicer primerja z delovanjem orkestra: »Člani družine imajo včasih različno mnenje o stvareh. Z ženo se v številnih stvareh ne strinjava, včasih se prepirava, celo spopadeva. Otroci naju včasih ne ubogajo. Toda na koncu se imamo radi. In enako je z orkestrom – kljub nasprotjem se imamo radi, želimo delati skupaj in poustvarjati dobro glasbo.« Kot maestro sicer ni strog in ne mara siliti ljudi, da nekaj naredijo.

Slovensko občinstvo mu je zelo všeč. »Razume glasbo in zlahka loči slabo izvedbo od dobre. To so izobraženi ljudje.« Pravi, da ima enostavno tak občutek, saj ni imel prav veliko priložnosti, da bi se pogovarjal z obiskovalci koncertov. Sicer je nezahteven – vseeno mu je, kako so poslušalci oblečeni, ali med poslušanjem mižijo ali ne, samo to si želi, da izklopijo telefone, ne fotografirajo in ne kašljajo. Sicer pravi, da smo Slovenci, kar se tega tiče, veliko bolj vljudni od marsikaterega drugega naroda. Toda ko ga vprašam, naj mi pove, kateri narod je nevljuden, mi ne ustreže. »Cenim ljudi, ki nas pridejo poslušat in nočem se pritoževati čeznje. Glasbeniki smo kot ribe. Poslušalci so kot voda. In ribe ne morejo živeti brez vode,« je zenovsko sklenil najin pogovor.

Čeprav mi je En Shao zaupal, da ni preveč priljubljen pri ženskah, češ da je ciničen, sem za njegovim treznim pogledom na svet videla več. Videla sem človeka, ki služi glasbi in ki se z vsem srcem predaja preučevanju evropske kulture in zgodovine v želji, da bi bil čim boljši v svojem poklicu. Pogovor naju je nehote zanesel tudi v 'politične' vode in takrat sem spoznala, da je En Shao tudi človek, ki se zavzema za bolj pravičen svet – s stališča, da je edino logično, da bi moral biti svet bolj pravičen. In menim, da je njegova življenjska filozofija čudovita – pravi namreč, da mu zadostuje, da je obut, oblečen in da ima streho nad glavo. Človek, ki je nedvomno nadpovprečno uspešen in nadarjen, ne želi in ne čuti potrebe imeti več od drugih. Zadostuje mu delo, ki ga rad opravlja. Pravi, da je biti glasbenik poklic, tako kot vsak drug. Ne samo zato, ker je odličnost Simfoničnega orkestra RTV Slovenija zaradi njega na svetovni ravni, tudi zaradi njegovega značaja, mi je toplo pri srcu, da je usoda nanesla, da zdaj biva pod istim koščkom neba kot jaz.

Besedilo: Vida Voglar // fotografije: Arhiv Simfoničnega orkestra RTV Slovenija

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol