Velika čarovnija - o tem, da so ideje prav zares žive in premorejo lastno voljo!

Na veselje oboževalcev njenih romanov je te dni pri nas izšel še njen najnovejši izdelek, za katerega pa moramo kar takoj povedati, da se od obeh velikih uspešnic, po katerih jo dobro poznajo tudi slovenski bralci in bralke, močno razlikuje.

Tokrat namreč ne gre za roman, ampak za nekakšno samoizpovedno čtivo te priznane avtorice in predavateljice, v katerem med drugim razkrije tudi, kako so jo zasnove taistih romanov v obliki idej in navdiha sploh našle. In besedo 'našle' v tem primeru ne uporabljamo zgolj v prenesenem pomenu, saj naj bi šlo po avtoričinem osebnem prepričanju v resnici za veliko čarovnijo.

Velika čarovnija!

V svoji novi knjigi Elizabeth Gilbert spregovori o svoji (in naši, pa tudi vaši) ustvarjalni iskrici v obliki idej, za katere se ne le zdi, da jih poganja lastna življenjska sila, temveč zanje celo trdi, da prav zares premorejo tudi zavest.

Njena knjiga, ki bralce skozi resnične anekdote in lastna razmišljanja, vodi ter spodbuja k življenju brez strahu, opuščanju vloge žrtve in sledenju svojim sanjam, zato ne nosi brez razloga naslov Velika čarovnija. To, kar vam bo ob prebiranju te njene nove knjige postalo več kot jasno namreč je, da živimo in delujemo v svetu, ki mu prav zares vladajo nevidne, a nič manj mogočne sile, ki jim Gilbertova pravi kar čarovnija. In Elizabeth Gilbert se je ta čarovnija med drugim razkrila ravno tekom nastajanja ene od knjig, po kateri je danes tako znana.

Naj se za hip vrnemo v čase, ko je bil eden od njenih (nikoli dokončanih) romanov še vedno v obliki zgolj kaotičnih zapiskov, kupov knjig o Braziliji in nekaj pogovorov s strokovnjaki s področij, ki jih bo roman 'pokrival'.

Gilbertovo je takrat k pisanju te knjige priganjala neverjetno živa ideja, za katero se je zdelo, da jo je naravnost obsedla. In čeravno so nekaj malega kasneje predlogo za to knjigo založniki potrdili in jo kupili, je morala izmišljena drama o 'ženski srednjih let, ki živi mirno življenje v osrednji Minnesoti in je brezupno zaljubljena v svojega poročenega šefa, dokler je življenjska naključja ne pošljejo v Amazonijo, kjer se ji življenje postavi na glavo' nekoliko počakati zaradi drame v njenem resničnem življenju. Medtem ko je reševala slednjo, so zapiski za roman, ki mu je sprva hotela dati ime Evelyn iz Amazonije, romali v predal, sama pa se je lotila memoarske knjige Za vedno.

Dve leti kasneje, ko je bila knjiga Za vedno končana, Elizabeth pa se je z možem Felipom srečno vrnila nazaj v ZDA, je lahko naenkrat ugotovila le še, da njenega romana ni bilo več.

»S tem ne mislim, da mi je kdo ukradel zapiske ali da je izginila moja glavna računalniška datoteka. Povedati hočem, da je živo srce mojega romana izginilo. Čuteča sila, ki naseljuje vse vibrirajoča ustvarjalna prizadevanja, je izginila – lahko bi rekla, da se je udrla v tla tako kot buldožerji v džungli,« se razloži v knjigi Elizabeth Gilbert. Zdi se, kot da se je 'ideja' o tej knjigi naveličala čakati in jo je zapustila.

Naključje je hotelo, da je ravno v tistem času, ko jo je ideja za novi roman zapustila (to je bilo leta 2008) spoznala novo prijateljico Ann Patchett, ki velja za slavno romanopisko. Srečali sta se na neki okrogli mizi v New Yorku. Beseda je dala besedo in pisateljici sta svoje novo najdeno prijateljstvo vzdrževali preko pisem. In tako se je zgodilo, da je Ann v enem od pisem mimogrede omenila, da se je pred kratkim začela ukvarjati z novim romanom, ki govori o amazonski džungli, kar je pri Elizabeth takoj vzbudilo pozornost. Ob njenem naslednjem srečanju v živo čez nekaj mesecev, ko je imel Annin roman že več kot sto strani, sta druga drugi izpovedali, o čem konkretno govorita idejne zasnove za njuna romana. Osuplo sta spoznali, da sta si obe prizadevali pisati 'o samski ženski iz Minnesote, ki dolga leta tiho ljubi svojega poročenega šefa in ...' Podrobnosti zgodbe romana so si bile naravnost neverjetno podobne, navkljub temu, da se je Elizabethin roman dogajal v šestdesetih letih 20. stoletja, medtem ko je bil Annin sodoben. In Elizabethin je obravnaval gradnjo avtoceste, njena pa farmacevtsko industrijo. Vendar pa je bilo vse ostalo ... isto! Šlo je za isto knjigo!

In kdaj je Ann prišla na idejo o tej, isti knjigi, kot jo je začela pisati, a jo nato opustila Elizabeth? Ženski sta ugotovili, da se je 'prenos ideje' najverjetneje zgodil ob njunem prvem srečanju.

»In to, moji prijatelji, je Velika čarovnija,« je danes prepričana Elizabeth Gilbert, ki ji takšni 'zapleti' že dolgo niso več tuji. Še več. Elizabeth je prepričana, 'da so ideje prav zares žive, da zares iščejo najprimernejšega človeškega sodelavca, da zares imajo zavestno voljo, da zares potujejo od duše do duše, da zares vedno skušajo najti najhitrejšo in najučinkovitejšo pot na zemljo (ravno tako kot strela v nevihti).'

Tako kot pride, tudi gre!

»... ideja se je naveličala čakanja in me je zapustila. Pravzaprav ji tega nisem mogla očitati. Navsezadnje sem prekršila najin dogovor. Obljubila sem, da se bom popolnoma posvetila Evelyn iz Amazonije, potem pa sem prelomila to obljubo. Več kakor dve leti nisem posvetila knjigi niti trenutka pozornosti. Kaj pa naj bi napravila ideja? Posedala naokrog do neskončnosti, medtem ko se jaz nisem menila zanjo? Morda. Včasih res čakajo. Kake izjemno potrpežljive ideje čakajo morda leta, celo desetletja na vašo pozornost. Druge pa ne, kajti vsaka ideja ima drugačen značaj. Bi vi posedali v neki kabini dve leti, medtem ko vas sodelavec ne bi niti opazil? Najbrž ne. Tako je zanemarjena ideja storila, kar bi v takih okoliščinah storila številna živa bitja, ki spoštujejo sama sebe: odšla je.«

Se vam morda to ne zdi pošteno?

Gilbertova je v nadaljevanju še bolj jasna in bralce svoje nenavadne knjige poprosi, da skupaj z njo razmislijo o vseh negativnih sklepih, ki bi jih lahko potegnili iz takšnih pripetljajev, kot mu je bila sama priča v primeru (nikoli napisanega) romana Evelyn iz Amazonije.

»Najslabši in najbolj uničevalen sklep, ki bi mi lahko prišel na misel, bi bil, da je Ann Patchett ukradla mojo idejo. To bi bilo seveda absurdno, saj Ann sploh nikoli ni slišala zanjo, poleg tega pa je enkratna in najbolj etična od vseh ljudi, kar sem jih kdaj spoznala od blizu. Vendar mnogi v resnici neprestano prihajajo do podobnih odvratnih sklepov. Prepričajo samega sebe, da so bili okradeni, čeprav dejansko niso bili. Tako mišljenje izhaja iz pomilovanja vrednega občutka, da je vsega premalo na voljo – iz prepričanja, da v svetu vlada pomanjkanje in da nikoli ne bo ničesar dovolj za vse ljudi. Značilnost takega načina razmišljanja je: Nekdo drug je dobil moj delež. Ko bi se jaz postavila na tako stališče, bi zagotovo izgubila svojo drago novo prijateljico. Poleg tega bi se pogreznila v stanje zamere, ljubosumnosti in očitkov. Nasprotna skrajnost bi bila, če bi usmerila svojo jezo vase. Lahko bi rekla sama sebi: Vidiš, to je dokončni dokaz, da si zguba, Liz, ker nikoli ničesar ne pripelješ do konca! Ta roman je hotel biti tvoj, a ti si ga zapravila, ker si otročja in lena in neumna in ker vedno usmeriš pozornost na napačno stvar, in zato nikoli ne boš velika. In končno, lahko bi okrivila usodo. Lahko bi rekla: To je dokaz, da Bog ljubi Ann Patchett bolj kakor mene. Kajti Ann je izbrana romanopiska in jaz – kar sem v svojih najtemačnejših trenutkih vedno slutila – sem samo sleparka.«

Vendar pa Elizabeth ni izbrala nobene od teh treh ničvrednih možnosti.

Raje se je odločila, da je v tem dogodku videla kolosalen majhen čudež ter si dovolila čutiti hvaležnost in biti osupla, da je sploh imela kako vlogo v tem nenavadnem dogajanju. Prav ta pripetljaj do danes velja za enega njenih najbolj osupljivih srečanj s čarovnijo. In takšna čarovnije so dogajajo prav vsak dan in zares veliko ljudem po vsem svetu.

»Tako se zgodi, da kako jutri razgrnete časopis in odkrijete, da je nekdo drug napisal vašo knjigo ali režiral vašo igro ali izdal vaš album ali naredil vaš film ali ustanovil vašo firmo ali odprl vašo restavracijo ali patentiral vaš izum – ali na kakršenkoli način udejanil kako iskro navdiha, ki ste ga imeli pred leti, pa ga nikoli niste do konca obdelali ali vam nikoli ni uspelo, da bi stvar končali. To vas bo morda mučilo, a v resnici vas ne bi smelo, saj ste tisti navdih izpustili iz rok! Niste pokazali dovolj pripravljenosti ali bili dovolj hitri ali dovolj odprti, da bi se ideja ugnezdila v vas in se razvila. Zato je šla na lov za novim partnerjem in oživil jo je nekdo drug.«

In tudi Elizabeth so po izdaji romana Jej, moli, ljubi obtoževali ljudje, da je napisala knjigo, ki da so jo imeli v načrtu nekoč napisati ali pa da je zgodba iz knjige naravnost neverjetno podobna z njihovim resničnim življenjem. A je Elizabeth tudi v tem primeru jasna: »Našla sem idejo, ki se je nekje valjala in za katero nihče ni skrbel, in jo odnesla. Medtem ko drži, da sem imela z Jej, moli, ljubi srečo (brez dvoma veliko srečo), je tudi res, da sem na tej knjigi delala kot nora. Kot derviš sem se vrtela okrog tiste ideje. Ko je enkrat vstopila v mojo zavest, je niti za trenutek nisem izpustila izpred oči – vse dokler knjiga ni bila napisana in dokončana. Tako sem tisto idejo obdržala.«

Priporočamo v branje!

Velika čarovnija Elizabeth Gilbert

• »Kdor je živ, je ustvarjalen!«

Ste naveličani življenja brez ustvarjalne iskrice? Vas je strah zapustiti varno rutino in se lotiti tistega, za kar čutite, da je vaš pravi poklic? Tudi avtorica velikih uspešnic Jej, moli, ljubi in Pečat stvarjenja, Elizabeth Gilbert, piše, da jo je bilo nekoč strah slediti svojim sanjam. Ampak če ne poslušamo svojega notranjega – kreativnega –glasu, smo opeharjeni za največjo srečo in občutek izpolnjenosti.

Velika čarovnija je knjiga leta po izboru spletnih portalov Brainpickings in Book Riot!

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec