Don Miguel Ruiz: "... čakam na pozdrav Smrti in jo prestrezam z nasmehom dobrodošlice"

Vabimo vas na mistično osebno potovanje izjemnih duhovnih globin in širjav zavedanja z izbranim odlomkom iz knjige Tolteška umetnost življenja in umiranja:

»Potegnem za rjuhe na postelji, ki se mi zdaj zategnejo okoli gležnjev. Sežem po telefonu in na slepo pritiskam na številčnico, potem pa se nekdo začne pogovarjati z mano. Neka ženska me sprašuje, kdo sem, kje sem. Ne zdi se prav verjetno, da se bom domislil odgovora na katero koli od teh vprašanj, še preden za vekomaj izgubim dar govora. Poskušam sesti, a se namesto tega skotalim iz vozla rjuh in zgrmim na tla. Bolečina počasi milostno popušča, a le hip zatem se vrne in se srdito zabada vame. Slišim, kako me kliče mati, kako kriči moje ime. Zaslišim glasove tujcev in tuljenje siren, medtem ko se moja zavest izmuzne med vzpenjanjem in spuščanjem razglašenih zvokov. Prišel bo sladek sloves, ko se na mesto starega začenja vzpenjati nov sen, vendar je vse, kar prepoznavam v tem trenutku, edinole oddaljeno žensko hlipanje.

Veliko žensk joče. Jočejo za sinom, za ljubimcem, za očetom in za vodnikom. Jočejo za menoj, zavoljo samih sebe in nikdar izrečenih obljub. Kakor vsa človeška bitja tudi one jočejo za odrešenjem besede. Jočejo za ljubeznijo, za padlim angelom, ko bi vendar morale samo pogledati, prisluhniti in občutiti njeno silo, ki kakor glasba udarja iz njihovih lastnih čudežnih teles.

Danes sem se prebudil pred zoro, da se odzovem na vabilo Smrti. Kakor moji azteški predniki ji izrekam dobrodošlico s hvaležnostjo bojevnika, ki se je bojeval dobro in si želi varne vrnitve domov ... in dolgotrajnega počitka. Na nekakšnem oddaljenem obzorju lahko čutim sij bližajočega se svitanja. Ob njem se mi segreva koža. Oči privzdigujejo pogled, da bi uzrle, kako se koprena razblinja v zvezdni ogenj in vem, da bom kmalu zagledal pot domov, ven iz te temne noči. Moji nasprotniki so prihajali in odhajali, ko jih je porazila ljubezen. Neutrudno so se bojevali na hodnikih človeškega uma, tem sijajnem bojišču. Prišli bodo drugi, kot sem bil jaz, ki bodo vneto dvigovali meče proti milijonu laži, vendar je za Miguela Ruiza vojna končana.

Le nekaj trenutkov poprej, ko sem spal in sanjal, me je obiskalo videnje nekega drugega bojevnika, mladeniča iz starodavnih časov, ki je stal sredi strmine svete gore in se razgledoval po svoji ljubljeni dolini. Stal je v soju kar se da blede zvezdne svetlobe in zrl v jezero, ki se je zaščitniško krivilo okrog Tenochtitlana, doma njegovega in mojega ljudstva. V sanjah je bila veličastna dolina odeta v tančico meglic. Počasi in pritajeno so začenjali brleti plameni, ki se prižgejo pred jutranjo zarjo, ko se je njegova vasica postopno prebujala.

Mladeničevo srce je glasno bílo, kakor pravkar bije moje. Njegove nosnice so preizkušale nočni zrak in po koži mu je gomazelo, ko se je odzival na obračanje vetra. Pozorno je pokrčil eno koleno, privzdignil svoj lok in ga visoko podržal pred seboj. S prsti desnice se je dotaknil peres na puščici, blagoslovljenih z dimom svetega ognja. Ko bo čas za napad, ne bo razočaral svojih ljudi. Ne bo se izneveril svoji družini niti ne spominu na starodavno tolteško ljudstvo. Ne bo se izneveril samemu sebi.

To je bil najnevarnejši čas, ura, ko si jutro še ni zamislilo samega sebe in se je dobro v temini pred zoro bojevalo proti zlu. Mladi bojevnik je zamežikal, enkrat in še enkrat, nato pa umiril roko. Ko sem sanjal skupaj z njim, se je zdelo, kakor da čutim, kako se mu kamenčki premikajo pod nogo, obuto v sandalo, in se zajedajo v meso na njegovem kolenu. Čutil sem, kako meglice pograbijo mladeničeve gležnje in se mrzlo oprimejo njegovih golih nadlakti in stegen. Čutil sem, kako koprena oblizne njegov tilnik in njegovo poslikano čelo. Skupaj sva se bežno ozrla proti nebu. Svet nad njim – nabor zvezd sredi polja skrivnosti – je kakor zrcalo odseval njegovo popolno telo. Ko je to ugledal, je zašepetal molitev in umiril dih.

Telo se mu je sprostilo. Pozornost je pomaknil nazaj proti dolini pod seboj, kjer se je megla začenjala razblinjati, vodovje jezera njegovih prednikov pa se je vilo med temnimi hribi kakor prsti boginje, odeti v dragulje. Umiril je lok. Orlovo pero v njegovih laseh je elegantno poplesavalo v vse močnejšem vetru. njegov hrbet je bil vzravnan, trebuh pa sproščen. Temna koža mu je bronasto žarela v bližajočem se sončnem vzhodu.

Zdaj mu bo njegovo ljudstvo hvaležno. Zamišljal si je, kako nekateri njegovi pripadniki kukajo čez prag, sluteč grožnjo, ki je ležala onkraj megle. Ozrl se je proti vasici ob jezeru, kakor da bi mogel videti svojega očeta, ki bi zrl nazaj vanj, medtem ko je tihoten in sam klečal na mestu – samcat pogumni bojevnik, ki mu ognjena gora vdihuje moč. Začutil je očetov ponos in ponos svojih prednikov.

Veliko je bilo moč čutiti v tistem praznem trenutku med začetkom stvari in njihovim koncem. Kmalu bo svetloba planila čez vzhodni rob gorovja in za njo se bo kriče vzpela usoda. Zmage so čakale nanj. Razodetja so tlela tik za to negotovostjo. S sapo svojih prednikov na licu in hladnim dotikom njihovih dlani na hrbtu se je bojevnik vnovič zbral, zakopal eno sandalo v skalovje in uperil pogled ob svoje bojevniške puščice. Bil je pripravljen ...

In zdaj, ko me pretres bolečine mahoma predrami iz sna, vidim, da je prišel moj čas, da se pridružim pradavnim bojevnikom. Kakor sem sam nekoč zalezoval resnico, tako večnost zdaj zalezuje mene. Sončni vzhod gromovito pleza po vzhodnem grebenu in tik za njim jaše usoda. S sapo svojih prednikov na licu in hladnim dotikom njihovih dlani na hrbtu čakam na pozdrav Smrti in jo prestrezam z nasmehom dobrodošlice.

Tudi jaz sem pripravljen.«

V branje priporočamo knjigo Tolteška umetnost življenja in smrti!

Naj vas na tem mestu ob skorajšnjem Svetovnem dnevu knjig v soboto, 24. aprila, povabimo še na nekaj dogodkov, na katere nas je opozorila založba Primus.

Dogodki, ki jih ne gre spregledati!

1. (P)OSREČENO! - Interaktivna butična predavanja. Vsak ponedeljek do 20. junija 2016 v prostorih Guuusfrabe, na Križevniški 5, Ljubljana

2. ALKIMIJA MATERNICE, individualna delavnica za Božanske Bojevnice

3. RDEČI ŠOTOR s Suzano Grau

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc