Njene fotografije, na katerih se v zapletenih jogijskih položajih prepleta z ulicami svetovnih mest, je objavilo več kot sto medijev po svetu. Sredstva za svojo knjigo The Urban Yoga je zbrala na Kickstarterju.
Triintridesetletna arhitekta in umetnica Anja Humljan je že zelo zgodaj vedela, kaj je njeno poslanstvo - nekaj, kar bo združevalo ples, arhitekturo, fotografijo, oblikovanje, nastopanje in jogo. Po študiju arhitekture je svoje znanje nadgradila s študijem vokalnih tehnik, fotografije, videa in umetnosti v Avstraliji, digitalnega oblikovanja na Danskem ter baleta, modernega plesa in joge v New Yorku. Prav tam je nekega dne dobila nadvse izvirno idejo.
Kako se spominjate začetkov svojega mednarodno odmevnega projekta The Urban Yoga?
Nekega dne, ko sem se sprehajala po ulicah New Yorka in opazovala mesto, sem pomislila, da bi se lahko razpela v prostor in z jogo pokazala, da sta prostor in človeško telo v nenehni interakciji. Na primer, vidimo marmor in si mislimo, da je lep, uporabimo ga. A marmorja ne zaznavamo le z vidom. Neki material nam je lahko lep, ni pa nujno, da je telesu prijeten prav v vsaki situaciji. Najprej je v meni leta zorela ideja, nato sva jo v New Yorku s fotografom Jako Vinškom prvič uresničila.
Projekt The Urban Yoga se je v nekem trenutku kot ogenj razširil po svetovnem spletu. Kako se je to zgodilo?
Fotografije The Urban Yoga New York so objavili v reviji, ki je izšla na pariških dnevih mode. Čez pol leta smo s prijatelji dobili zamisel, da bi na Kickstarterju zbrala denar za knjigo. Precejšnji del dneva in noči sem vložila v promocijo projekta, obveščala ljudi in na koncu uspešno končala kampanjo in natisnila knjigo. Ko je fotografije objavil pomemben fotografski blog Feature shoot, je to sprožilo viralno reakcijo. Oglasili so se iz ameriškega Cosmopolitana, britanskega Daily Maila, Huffington Posta. Novico o mojem projektu je tvitnila tudi urednica Huffington Posta, kar se mi je zdelo super. Ko so me klicali iz New Yorka, s Cosmopolitana, se mi je zavrtelo. Potem je bilo še pol leta noro! Še sto medijev po svetu je objavilo novico o projektu The Urban Yoga.
Kaj vam je prinesla vsa ta pozornost?
Spoznala sem, da se da kompleksno arhitekturno teorijo približati uporabniku. Tudi to, da se preživljam s projektom The Urban Yoga; s knjigo, s pisanjem in s snemanjem serij fotografij, ki imajo zdaj umetniško vrednost, s širjenjem ideje o pomembnosti kakovostno oblikovanega prostora. Pred kratkim sem za Beograjski mesec arhitekture naredila serijo The Urban Yoga Beograd. Odziv beograjske strokovne in splošne javnosti je bil izjemen.
V katerem mestu bi si želeli ustvariti novo serijo fotografij?
V Tokiu. Pri tem mestu me navdušuje to, da je tehnološko zelo napredno, a hkrati še vedno odzvanja v svojevrstnem liričnem podtonu, prepojenem s tradicijo. Ljudje na podzemni železnici na primer še vedno jedo suši s tradicionalnimi lesenimi palčkami.
Pa smo ljudje 'narejeni' za vse te sodobne stavbe?
V naših možganih obstajajo nekateri vzorci doživljanja prostora, ki so nam vsem skupni. Vseeno pa se skozi življenje spreminjajo. Prilagajamo se. Napredek je dober, a se mora ves čas ozirati k človeku. Pomembno je, da se raziskuje, kako se uporabnik počuti in kaj zares potrebuje. Naloga uporabnika pa je, da se to nauči prepoznavati in ubesediti, kar je namen projekta The Urban Yoga.
Fotografije so nastale v New Yorku, Madridu, Parizu, Beogradu in Ljubljani. Ima Ljubljana v arhitekturnem smislu po vašem mnenju kakšno prednost pred temi zvenečimi imeni?
V Ljubljani je narava v mestu mehko, dobro speljana, vključena in vsem dostopna. Samo poglejmo središče mesta, Trnovo, Prule, kako lepo se Rožnik spusti v mesto. V svetovnih mestih se zgodi, da imaš sredi mesta kvadratek, ki je park. Ti prehodi so hitri in intenzivni, v vsakdanjem življenju sodobnega človeka pa je že tako veliko močnih kontrastov. Lepo je videti, da se v Ljubljani koncept prepletanja narave in grajenega vpeljuje tudi v druge predele mesta, s čimer se jim dviguje kakovost življenja.
Na fotografije iz katerega mesta se ljudje najbolje odzivajo?
Odzivi so zelo različni. Nekateri so navdušeni nad živopisnostjo Madrida, drugi so očarani nad tem, kako zelena je Ljubljana. In ravno to je namen projekta. Ljudi želim navdušiti za prostor, da obujajo in razvijajo prostorsko tankočutnost, ki nam je vsem prirojena. Prek tega se naučimo prepoznavati, katere vonjave, zvoki, otipni in vidni dražljaji so nam prijetni v enih in kateri v drugih okoliščinah. Kako se na primer počutimo, ko sedemo na leseno ali kovinsko klop.
Smo na te občutke dovolj pozorni, ko opremljamo dom?
V možganih obstaja skupek nevronov, ki vnaprej določa, kako se bomo odzvali na določene oblike, materiale in teksture v prostoru. Ko se dotaknemo lesa, možgani prepoznajo podobnost med vzorcem v nevronih in zunanjim dražljajem in sprostijo občutek toplote. V ideji marmor povezujemo s prestižem, telo ga povezuje s hladom. Treba je imeti ravnovesje med tem, kaj si želiš in kaj ob tem čutiš.
Besedilo: Sanja Macur
Fotografije: Helena Kermelj, Primož Lukežič, Jaka Vinšek, Emilio P. Doiztua
