Govori.se

Story Lea Nova

- vir: Story

Branko Kastelic: »Počutil sem se kot devičnik!«

Prejšnji konec tedna je vsestranski Branko Kastelic odprl svojo prvo slikarsko razstavo. Brane nam je v pogovoru razkril, da slikanje ni njegova nova ljubezen, ampak je to vedno bila njegova skrita strast.

Brane Kastelic
Brane Kastelic
Foto: Goran Antley

Story: Zdi se, da ste šele v zadnjem času bolj resno in zavzeto slikali. Se motim?

Vedno sem občasno risal in slikal. To je bila vedno moja tiha, skrita strast, ki je privrela na dan v zadnjih šestih mesecih, po tistem, ko sem nekaj slik objavil na Facebooku in jih je 'odkril' mariborski slikar Rajko Ferk.

Story: Vse je enkrat prvič, kajne. No, kakšni so občutki pred prvo razstavo v primerjavi z drugimi 'prvič'?

Že dolgo nisem tako na trnih ... Najprej zato, ker sem moral naslikati precej natančno nemajhno število slik. Ko so bile končane, je prišla na vrsto logistika, na katero prej nisem niti pomislil. Kako slike, zlasti tiste največje, spraviti iz Londona v Maribor? Tudi to smo rešili.

Potem je bilo treba slike uokviriti in razstaviti. Nisem mogel prileteti prej kot samo dan prej, tako da nisem bil v veliko pomoč, a so za vse to poskrbeli Rajko, njegova Irena in njuni prijatelji, ki sem jim iskreno hvaležen.

Zadnje dni pred odprtjem sem se počutil kot devičnik, ki ve, da bo ob točno določenem času ob devištvo, ne ve pa, kako se bo izkazal.

Čeprav sem bil sam zadovoljen s svojimi slikami, nikoli ne veš, kako se bodo odzvali drugi. Jim bodo slike všeč, bodo kljub gozdu videli drevje, ne samo lepe gole ženske, ampak tudi prostor, lepo naravo, ki je najboljši slikar, pozitivno energijo in življenjski optimizem ..

Zdaj, ko je najnovejše razdevičenje mimo, sem pomirjen. Po odzivih zares veliko ljudi na odprtju razstave in po vsem tem, kar so mi povedali, mislim, da sem na pravi poti.

Story: Kako ste sploh dobili povabilo?

Omenjeni slikar Rajko, ki ima stalno razstavo v galeriji hotela Betnava v Mariboru, je bil tisti, ki me je povabil kot 'gostujočega slikarja'. On je bil tisti, ki me je najbolj spodbujal, ker je v mojih slikah videl in čutil pozitivno energijo ter življenjski optimizem. To, kar v teh čudnih, precej grdih časih vsi potrebujemo.

Story: Boste zdaj bolj resno slikali?

Absolutno!!! Strast po risanju in slikanju me je vedno spremljala, pa je nekako nisem mogel do konca uresničiti. Želel sem si na oblikovalsko šolo, pa sem končal na klasični gimnaziji. Potem sem si želel na slikarsko ali igralsko akademijo, pa sem pristal na novinarstvu. Zdaj pa me je tako resno zagrabilo, da preprosto moram slikati. Moja podstrešna delovna soba se je hitro spremenila v majhen kaotičen slikarski studio,  poln platen, barv in čopičev.

Story: Zanimajo vas različne umetnosti. Preživljate se s pisanjem, radi imate glasbo, zdaj ste odkrili, da je slikanje visoko na vaši lestvici ... Bi rekli, da tisti, ki ima rad umetnost, ljubi vse vrste umetnosti?

Vsekakor. V slikanju, ki sem ga vedno imel v sebi, vidim povsem logično nadaljevanje svojega pisanja, kot je bilo pri pisanju povsem zame povsem logično, da nisem ostajal samo pri zgodbah, ampak sem se poskusil tudi kot tekstopisec.

Story: Zakaj se radi spravite slikat?

Zato, ker me želja po slikanju navdihuje, sprošča, poraja ustvarjalni nemir, dopolnjuje moje doživljanje in uživanje erotike, mi daje novo, zelo pozitivno energijo, me polni z optimizmom. Težko je opisati, kako dobro se počutiš, ko končaš sliko, s katero si zadovoljen. To prinaša nepopisno radost, občutek vrhunskega zadovoljstva.

Story: Se strinjate z mojo oceno, da ste pri pisanju bolj direktni, pri slikanju pa imate nekaj več metafor?

Ne, Sonja, ne strinjam se. Ne vem, kdaj ste zadnjič prebrali kakšno mojo zgodbo, vendar mislim, da sem tudi pri pisanju bolj direkten samo takrat, ko je potrebno, v 'akcijskih' prizorih. Metafore so lahko tudi zelo skrite ali prikrite.

Story: Ste se morda zgledovali pri kakšnih slikarjih? Katere mojstre občudujete?

Nisem se zgledoval po nikomer. Rad bi imel samosvoj slog. Moj najstrožji domači kritik z najostrejšim očesom je 12-letni sin Aaron, ki pravi, da slikam 'erotic landscape', erotične krajine. Moj najljubši model pa je moja žena Neva, ki ima tudi po treh otrocih tako lepo telo, da bi ji ga zavidala marsikatera 20-letnica.

Seveda imam rad številne in različne mojstre, od Leonarda do Picassa in Dalíja. Rad imam sodobne slikarje, zlasti danske, ruske in argentinske. Zelo rad imam slikarje, kot so Miguel Avataneo, Igor Belkovsky, Andrei Belichenko in Frans Kannik.

Story: Kako to, da sploh imate čas za slikanje? Delate namreč za zelo različne medije in ste kot novinar res izjemno produktivni ...

Čas je že težava. Za slikanje mi ne ostaja veliko časa čez dan. Slikati sem želel v poznih večernih urah, pa ne gre. Za slikanje potrebuješ dnevno svetlobo. Veliko dnevne svetlobe.  Na svojo srečo ne potrebujem veliko spanja in rad vstajam zgodaj zjutraj.

Story: Kdaj boste izdali pravi roman, da ne bomo brali samo vaših kratkih erotičnih zgodb? Ali pa morda v prostem času glede na to, da službeno toliko presedite pred računalnikom, prav zato daste prednost slikanju pred tem, da bi napisali nekaj za svojo dušo?

Dva sta že veliko let na pol napisana, pa nikoli nimam časa za to, da bi ju končal. Tudi zdaj bosta morala še malo počakati. Vsak prost trenutek bom povečal slikanju. Težava s pisanjem za svojo dušo je v tem, da je z njim zelo težko poravnavati račune petčlanske družine v tako dragem mestu, kot je London. Po pravici povedano, si želim tudi s slikanjem zaslužiti, zato (smeh) pohitite v Maribor na mojo razstavo, saj je prodajna.

Story: Septembra pa izide vaša zbirka erotičnih zgodb. Kako ste jih sploh izbrali, glede na to, da jih je verjetno že celo morje? Boste objavili tudi tiste, ki smo jih pred desetletji lahko brali v Anteni? (smeh)

To bo prva izmed več knjig izbranih erotičnih zgodb, ki se jih je nabralo več kot 600. Niti ne vem natančnega števila. V prvi, za katero sem že oddal rokopis, bo 23 zgodb različne 'starosti', med njimi Vroča kri ni voda, Zmenek z virtualko, Ujetega lovca tožba, Vlažna na razstavi, Krst na španski plaži, Iz Rusije z baletom, Francoska in druge zveze, Bolečina poetične pravice in Na polju marjetic, po kateri bo knjiga verjetno dobila tudi naslov. Vse zgodbe sem popilil, nekako posodobil, večino podaljšal. Kar nekaj zgodb morda ne bi prepoznalo samih sebe.

Story: Ste morda med zbiranjem zgodb za knjigo opazili kakšno razliko med zgodbami, ki ste jih pisali pred časom, in tistimi, ki ste jih pisali zdaj? So morda junaki vse bolj ali vse manj romantični? So ljubimci zdaj bolj izkušeni (zaradi vaših izkušenj, seveda)? So ženske zdaj bolj emancipirane? (smeh)

So razlike, junaki so (smeh) malo starejši, bolj izkušeni, vendar tudi bolj zahtevni, prej bolj kot manj romantični. Okus (smeh) pa se jim v glavnem ne spreminja. Moje junakinje so bile vedno emancipirane in v glavnem so vedele, kaj hočejo, in tega so hotele veliko, pa tudi česa nočejo.

Pred kratkim sem dobil po mojem edinstven kompliment bralke, ki je napisala, da bi za seks, kot ga opisujem jaz, prodala dušo. Med razstavo v Mariboru, na kateri so odločno prevladovale pripadnice lepšega spola, sem se pogovarjal z veliko ženskami zelo različnih starosti, od 23 pa tja do 70 let. Tako zelo veliko lepega sem slišal o slikah in pisanju, da sem zardeval in se medil. Hvala vsem.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri