Govori.se

Lea Nova Story

- vir: Nova

Brane Kastelic: Stene brez golih žensk - nerazumljivo!

Če rečemo Brane Kastelic, bo večina najprej izstrelila dopisnik iz Londona in žirant šova Slovenija ima talent.

Brane Kastelic
Brane Kastelic
Foto: Goran Antley

A v življenju je počel in počne še marsikaj drugega, pri čemer zna tudi presenetiti, saj ljudem ni vse znano. In presenetil je tudi pred kratkim. Na ogled je namreč postavil avtorsko slikarsko razstavo in pokazal, da ni vešč le peresa ter mikrofona, ampak tudi čopiča.

Pred kratkim ste v štajerski prestolnici imeli svojevrstno premiero. Gre za na novo odkrito strast?

Odkar pomnim, sem risal in slikal, vendar zase, za družino in prijatelje. Resneje sem začel lani jeseni, zelo resno pa pred nekaj meseci, ko smo določili datum razstave. Vedno sem pisal in živel od pisanja in velikokrat imel občutek, da vsega, kar bi rad povedal, ne morem povedati z besedami. Tudi s sliko, čopičem in barvami je mogoče veliko povedati. Morda na drugačen način, a vseeno. Pri slikanju neizmerno uživam, pozabim na čas in skrbi, se izgubim v času in prostoru. Nikoli pa nisem pomislil, da bi lahko kdaj imel avtorsko slikarsko razstavo.

Na vaših slikah je kot motiv pogosto ženska golota. Gre za naključje ali najljubši motiv?

Najljubši motiv! (smeh) No, ni pa seveda edini.

Kako so vaš najljubši motiv videli in ocenili drugi?

Na razstavi se je trlo ljudi, zlasti žensk, kar me vedno veseli. (smeh) Z odzivi sem zelo zadovoljen, čeprav sem bil pred razstavo precej na trnih. Glede na pohvale sem očitno na pravi poti, kar me veseli in mi daje spodbudo za naprej. Zanimivi sta bili tudi razpravi o ženskih 'krtačkah'. Krtačke da ali ne, kakšnih oblik, kako velike, široke in podobno. Kljub temu imam občutek, da smo glede golote na slikah še vedno nekako sramežljivi. Številni jo radi pogledajo na razstavi, ne bi pa je imeli v svoji dnevni sobi. Še vedno imajo raje rože kot gole ženske, kar je meni povsem nelogično in nerazumljivo.

Razstavo ste imeli skupaj s slikarjem Rajkom Ferkom. Zakaj skupno in ali bo še kakšna?

Rajka, njegov izjemni dar in njegove slike sem spoznal najprej na Facebooku. Ko sem ga spoznal še v živo, sem spoznal ne samo čudovitega umetnika, ampak tudi človeka. Ujela sva se v vseh pogledih. Zelo sorodni duši sva. Povabil me je kot gostujočega slikarja na svojo stalno razstavo, še preden sva vedela, koliko naporov bo potrebnih, da stvar izpelješ. Nenadoma je bil London zelo daleč. Ampak vse se da! Naslednjo skupno razstavo načrtujeva septembra v Mariboru in v Ljubljani. Povabil me je v Maribor, jaz bom njega v Ljubljano in upam, da tudi v London.

Razstavni krst je za vami. Kakšni so občutki?

Zdaj, ko je mimo, zelo zelo lepi. Sem se pa ob odprtju počutil kot devičnik. Res! Veš, da boš ob točno določenem času ob devištvo, ne veš pa, kako se boš izkazal. Pa četudi si prej naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, da bi čim bolje zvozil ... (smeh)

Res sem bil na trnih. Z razstavo je namreč poleg slik povezanih še sto drugih stvari in vsako je treba postoriti. Priganjal me je tudi čas, poleg tega je bilo slike treba izbrati, spraviti iz Anglije v Slovenijo, uokviriti, za povrhu sem sam lahko prišel šele dan pred razstavo, tako da sem neizmerno hvaležen Rajku, njegovi ženi, Silvu Bezjaku in drugim, ki so pomagali.

Najbolj pa me je seveda zanimalo in priznam, tudi skrbelo, kako bodo slike všeč ljudem, kakšen bo odziv. Temu ne uide nihče. Ne najboljši, ne najslabši, ne tisti srednji.

Pravite, da je vaše slikarstvo pravzaprav nekakšna družinska umetnost. Zakaj?

Predvsem zato, ker je eden mojih najstrožjih kritikov sin Aaron, najljubši model pa žena Neva. In znata biti zelo neposredna in kritična.

V kateri tehniki slikate?

Akrilik na platnu. Barva se hitro suši, kar se ujema z mojo nestrpnostjo pri slikanju.

Od kod energija, ideje in navdih za ustvarjanje s čopičem?

Ustvarjalne energije sem imel vedno veliko. Problem je bil samo v tem, kam jo usmeriti. Enkrat sem jo v pisanje zgodb in novinarstvo, drugič v pisanje besedil, kot so Vsak dan ob istem šanku, Navali narod na gostilne ali Snubec, s katerimi si je Janez Bončina Benč pripel hite, ali v slikanje. Še vedno si želim posneti tudi glasbeni album, na katerem bi pel v duetih s slovenskimi pevkami. Tudi filmski scenariji in režija me mikajo. Veliko energije in idej, a večno premalo časa. Navdihujejo me ljubezen, erotika, ženske in življenje, ne nujno v tem vrstnem redu.

Morda nekateri tega ne vedo, a ustvarjate tudi kot pisatelj. V delu je tretja knjiga, bo luč sveta ugledala v kratkem?

Septembra bom omenjeno slikarsko razstavo združil z izidom prve od več knjig z izborom mojih erotičnih zgodb, ki jih je v zadnjih 20 letih nastalo najmanj 60. Nekatere sem posodobil, spet druge dopolnil. Številnih bralci ne bodo prepoznali. Vse bom tudi ilustriral sam, in sicer z nekoliko ostrejšimi oziroma tršimi erotičnimi slikami.

Ste človek, ki ljubi poskušanje različnih stvari. Poskusili ste se tudi kot žirant pri odkrivanju mladih talentov. Je med našimi in tujimi, gledano tudi s časovne distance, razlika?

Poleg slovenskih dobro poznam talente v kar nekaj državah, najbolj seveda v Veliki Britaniji, kjer se je pred kratkim končal že šesti šov in lahko rečem, da imamo v majhni Sloveniji neverjetno veliko nadarjenih. V obeh sezonah slovenskih talentov kot žirant nisem videl nič manj dobrih talentov, kot sem jih kot televizijski gledalec v Angliji, čeprav ima 30-krat več prebivalcev. Če bi moral kakšen slovenski talent posebej izpostaviti, so to zagotovo plesne skupine. Niti sanjalo se mi ni, da je v Sloveniji tako veliko tako dobrih plesalcev.

Boste še sodelovali na takšnih izborih ali pa je bilo dvakrat dovolj?

Upam in želim, da bi še. Najbolj pogrešam Lu in Branka. Zelo smo se ujeli. Bilo je zelo zabavno. Pred kamerami in za njimi.

Slišimo, da naj bi se prav kmalu preselili nazaj v Slovenijo.

Ne, nikamor se ne selim. Moj dom je tam, kjer je moja družina, kjer so moji trije vse večji otroci, ki mi pomenijo največ in vse. Čeprav so Slovenci, so tudi čisto pravi Angleži z globokimi koreninami v Londonu, kjer sem jih pognal tudi sam. Se pa na stara leta, ko bom lahko vihtel samo še čopič (smeh), vidim v čarobnem sončnem Mojacarju na jugu Španije. A prej bi rad še veliko pisal in slikal v Londonu ter čim pogosteje hodil v Slovenijo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri